»Shakespearjanska izdaja«

Donald Trump je v nedeljo zvečer, po pogovoru s turškim predsednikom Erdoganom, tvitnil, da se bodo ameriške čete umaknile iz dela Sirije, kjer živijo Kurdi. Kaj se dogaja v njegovi glavi, lahko le ugibamo: nemara (spet) brezglavo verjame tujim diktatorjem ali pa ga znova zanima denar – v Turčiji ima namreč poslovne interese. Morda pa sledi retoriki volilne kampanje, v kateri je obljubljal zmanjšanje ameriške vojaške prisotnosti po svetu (ta možnost bi bila od vseh najpresenetljivejša). Vsekakor s tem dejanjem nadaljuje dolgoletno tradicijo ZDA, v kateri je izdaja Kurdov nekaj običajnega.

Kurdska etnična manjšina, ki nadzira razmeroma mirno območje na severovzhodu Sirije, je ujeta med Turke (ki imajo Kurde za teroriste) in surovi Asadov režim. S podporo ZDA, ki so njihov edini zaveznik, so se v zadnjih letih uspešno borili proti Isisu in s tem delali mednarodni skupnosti veliko uslugo. Umik ZDA bo najverjetneje pomenil turški napad, ta se je v resnici začel v sredo popoldne, in potencialno priključitev tega območja, katere namen bo preganjanje Kurdov, ti pa se bodo nedvomno borili naprej (morda bodo pri tem prisiljeni v sodelovanje z drugimi silami v regiji, celo z Asadom). Da so ZDA pustile Kurde na cedilu v takšnih razmerah – čeprav so jih še pred kratkim glasno podpirale –, pomeni izdajo, ki ima lahko katastrofalne posledice. Trumpa pa to ne skrbi kaj dosti.

Nadvse zanimivi so bili odzivi na novico. Že naslednji dan so morali biti voditelji oddaj na televiziji Fox News posebej iznajdljivi v obrambi svojega idola, saj je več komentatorjev, s katerimi so delali intervjuje (gre za Trumpove podpornike), odločno kritiziralo predsednika: republikanski senator je rekel, da je odločitev kratkovidna in neodgovorna; Foxov dopisnik z Bližnjega vzhoda je posebej omenil Trumpove obljube Kurdom v preteklosti; upokojeni general pa je govoril o strateškem kaosu, ki bo zaradi predsednikovih odločitev zajel Sirijo. Umik ameriških čet pač ne more biti všeč z vojno obsedenim republikancem in vojaški industriji. Na te kritike se je odzval tudi sam Trump, ki je v – celo po njegovih merilih – absurdnem tvitu napisal, da bo (po presoji svoje »modrosti brez primere«) ob neprimernem ravnanju Turkov njihovo državo gospodarsko uničil, »kar je že naredil v preteklosti«. Seveda nikomur ni jasno, o čem govori.

Ostro so se odzvali tudi Trumpovi nasprotniki – in to ne samo establishment »levice«, ki ji je pri srcu ameriški imperializem; morda je najpresenetljiveje, da umiku večinoma nasprotujejo celo napredni, do oblasti kritični mediji in komentatorji. Noam Chomsky, vodilni kritik ameriške zunanje politike, je v preteklosti rekel, da je smiselno, da ZDA podpirajo Kurde, saj lahko z omejeno vojaško prisotnostjo preprečijo katastrofo. Patrick Cockburn, novinar Independenta, je v intervjuju za Democracy Now! (gre za dva vodilna leva medija) rekel, da je to »shakespearjanska izdaja«, ki so si jo privoščile ZDA, nato pa podrobno opisal verjetne negativne posledice Trumpove odločitve. Celo napredneži so opustili zelo odločno protiintervencionistično držo, ker so razmere na terenu takšne, da ne gre drugače; tudi pri strogih načelih je treba včasih narediti izjemo. Priča smo torej neverjetnemu fenomenu: o nespametnosti Trumpove zunanje politike se strinjajo največji podporniki in največji kritiki ameriškega imperializma. Nekaj mora biti res narobe.

Voditelji Evropske unije, ki bi se lahko izkazali z etično držo, in tudi slovensko zunanje ministrstvo se za dogajanje bolj ali manj ne menijo, saj se vsi pridno držijo nenapisanega pravila: ZDA je treba pri zunanji politiki puščati pri miru.