Plošča / Danny Brown: uknowhatimsayin¿
2019, Warp
Borka
MLADINA, št. 42, 18. 10. 2019
+ + + +
Danny Brown je tisti detroitski raper, ki je na pota svetovne prepoznavnosti stopil šele pri tridesetih. Še do nedavnega je s tečno visokim kričečim glasom, z odlomljeno enko in punkersko štrlečo frizuro odpadniško podkovano in redno uzurpiral hiphopersko srenjo z rapanjem o afterpartijevskem hedonizmu. No, rapal je tudi o marsičem drugem, a največ pozornosti je vseeno pripadlo njegovim bizarno duhovitim, eksplicitnim eskapadam. Po zadnjem, leta 2016 izdanem albumu surovega in čudaško drznega mojstrstva Atrocity Exhibition, s katerim je začel sodelovanje z Warp, šefovsko institucijo zvedave, rob rezajoče elektronike, si je zob le popravil, pred kratkim pa se preizkusil v nekakšni »drugačni«, a zanj vseeno presenetljivo normalni različici talk showa D anny’s House, kjer se sproščeno druži in zeza s sosedi in znanimi osebnostmi.
Borka
MLADINA, št. 42, 18. 10. 2019
+ + + +
Danny Brown je tisti detroitski raper, ki je na pota svetovne prepoznavnosti stopil šele pri tridesetih. Še do nedavnega je s tečno visokim kričečim glasom, z odlomljeno enko in punkersko štrlečo frizuro odpadniško podkovano in redno uzurpiral hiphopersko srenjo z rapanjem o afterpartijevskem hedonizmu. No, rapal je tudi o marsičem drugem, a največ pozornosti je vseeno pripadlo njegovim bizarno duhovitim, eksplicitnim eskapadam. Po zadnjem, leta 2016 izdanem albumu surovega in čudaško drznega mojstrstva Atrocity Exhibition, s katerim je začel sodelovanje z Warp, šefovsko institucijo zvedave, rob rezajoče elektronike, si je zob le popravil, pred kratkim pa se preizkusil v nekakšni »drugačni«, a zanj vseeno presenetljivo normalni različici talk showa D anny’s House, kjer se sproščeno druži in zeza s sosedi in znanimi osebnostmi.
Navaden nasmeh brezhibno poravnanih zob in omenjena serijalka, še najbolj pa novica, da bo nad Brownovim petim albumom kot izvršni producent bdel Q-Tip, eminenca in starosta klasičnega hiphopa, so ustvarjali precej mešane občutke – vsaj tistemu delu zainteresirane javnosti, ki je detroitskega odbiteža vzljubila prav zaradi odklonskosti. A sodelovanje ikone zlate dobe žanra ni bilo čisto presenečenje, saj je bil prav Q-Tip tisti, ki je A-Traka, vodjo založbe Fool’s Gold, pred devetimi leti prepričal, naj vzame Dannyja pod svoje okrilje, kar je botrovalo izidu prelomne plate XXX.
Danny Brown znova dokazuje, da se brezhibno znajde v različnih zvočnih okvirih in z lahkoto opravi z različnimi stili rapanja.
© Arhiv založbe
uknowhatimsayin¿ je ušesom najbolj prijazen Bownov projekt doslej. Sam je opozoril, da gre pri albumu za »odvzemanje vsega, kar ljudje pričakujejo od plošče Dannyja Browna, in vprašanje je, ali je kot taka še zmeraj kul«. Z njim se je hotel zavestno odmakniti od stigme »drogeraškega raperja«, zato rapa (tudi) o drugih temah, znebil se je tudi značilnega nosnega visokega bevskanja. Če je bil Old zvočno zmeden in Atrocity Exhibition psihedelično maničen in temačen, je uknowhatimsayin¿ zrel, pedantno sčiščen in zorganiziran ter delno celo umirjen izdelek. Na njem slišimo precej trendovsko druščino gostov: dvojec Run The Jewels, Blood Orange, JPEGMAFIO, pod produkcijo se je spet podpisal izstopajoči zunajmodni osamelec Paul White, tu so še Flying Lotus in Thundercat ter seveda Q-Tip.
Na albumu uknowhatimsayin¿ Brown spet dokazuje, da se brezhibno znajde v različnih zvočnih okvirih in z lahkoto opravi z različnimi stili rapanja, skratka, da ostaja eden najintrigantnejših in najbolj duhovitih raperjev sedanjosti. A velik del zaslug, da jo dobro odnese tudi na zvočno tako »zadržani« in potrpežljivo rezbarjeni podstati, gre Q-Tipu, ki je še enkrat suvereno dokazal, da povsem razume štih izvajalcev, za katere pakira projekte.
Plošča, ki je drzna v svoji nedrznosti in pri kateri na koncu vseeno pogrešamo izkrivljeno raziskovalnega starega Dannyja.
