Strašila

zadržan

Trick ’r Treat.

Ko gremo gledat grozljivko, se prostovoljno in mazohistično podvržemo torturi, terorju, šokom, strašenju – strašilom. Nihče nas v to ne sili, vemo pa, kaj nas čaka. Vemo, da nas bo na smrt strah, obenem pa tudi vemo, da ne bomo umrli. Ko gremo torej gledat grozljivko, storimo natanko to, kar v Strašilih, ki sta jih posnela Scott Beck in Bryan Woods, scenarista Tihega mesta, stori skupina študentk in študentov iz Illinoisa (Katie Stevens, Will Brittain, Lauryn Alisa McClain, Andrew Caldwell itd.), ki se na noč čarovnic – namesto v kino! – odpravijo v zakotno, samotno “hišo strahov”, v kateri naj bi se soočili z res strašnimi, ekstremnimi grozotami, z ultimativnimi atrakcijami, toda njihova predpostavka, da bodo vse to preživeli in da jih bodo le na smrt prestrašili, se sesuje, ko se izkaže, da so “pošasti”, ki jih igrajo maskirani igralci, res pošasti. Padli so v dolgo, igrivo, karnevalsko, sadistično, grizlijevsko past – kot vsi tisti “grešniki” v Žagah, Muzejih voščenih lutk, Robitelovi Sobi pobega in slasherjih z začetka osemdesetih let (Hooperjeva Hiša strahov, De Simoneova Peklenska noč ipd.).

Študentje in študentke voljno sodelujejo, kar pomeni, da naredijo vse najbolj trapaste napake: pijejo, telefone pustijo na vhodu, sredi nevarnosti se ločijo. Ostri predmeti jih zlahka zadenejo. Njihova telesa gredo v eno smer, njihovi obrazi pa v drugo. Hiša strahov, v kateri obtičijo, izgleda kot tematski park ekstremnega kapitalizma, ki jih bo ožel do zadnje kaplje znoja in zadnje kaplje krvi. Brez kakega silnega smisla za humor.