Glavni predstavniki demokratizacije so delavci in ne srednji razred

Nova študija, ki je bila izvedena v 150 državah, je pokazala da so bili industrijski delavci glavni predstavniki demokratizacije in so zanjo pomembnejši od srednjega razreda, poroča Washington Post. Če se delavci združijo in množično nasprotujejo diktaturi, je velika verjetnost, da sledi demokratizacija.

Analiza vseh večjih protestov od leta 1900 do danes je pokazala, da je uspešnost protesta odvisna od tega, kdo je organizator. Ali so to delavci, javni uslužbenci ali kmetje. V 20. stoletju je bilo več protestov in uporov pod vodstvom kmetov. Podatki kažejo, da so ti protesti redko pripeljali do demokratičnih reform. Razlog za to je lahko, da te skupine niso bile dovolj močne, da bi lahko spremenile režim, ali pa jim ni bilo v interesu, da bi uvedle demokracijo.

Velika verjetnost je, da množični protesti pod vodstvom srednjega razreda privedejo do demokratičnih sprememb. Še večja verjetnost, da se to zgodi, je, če proteste organizirajo delavci.

Veliko večja verjetnost je, da množični protesti pod vodstvom srednjega razreda privedejo do demokratičnih sprememb. Še večja verjetnost, da se to zgodi, je, če proteste organizirajo delavci. Analiza je pokazala, da imajo te uporniške skupine veliko željo po demokraciji, zlasti na urbaniziranih območjih, in sposobnost, da spremembe tudi dosežejo. Za boj proti diktatorskim režimom lahko uporabijo sindikate, mednarodna delavska združenja in socialnodemokratske stranke.

V današnjih razpravah je pogosto mogoče slišati, da vzpon populizma omogoča delavski razred. Študija protestov od leta 1900 do danes pa kaže, da je bil delavski razred ključen za demokratizacijo.