Terminator: Temačna usoda

zadržan +

Vstaja žensk.

Ko je prišel kapitalizem, so prišli stroji. Delavci so jih začeli razbijati – ker so jim kradli delo. Rekli so jim ludisti. Najnovejši Terminator – Temačna usoda – je ludističen. Tako kot vsi prejšnji, s tistim prvim, magičnim, genialnim, Cameronovim vred. Vsi Terminatorji so filmi o ljudeh, ki razbijajo stroje – ker jim kradejo delo. Ker jih hočejo torej zamenjati. Že v prvem Terminatorju, posnetem leta 1984, smo videli mračno, morečo, distopično prihodnost, v kateri strojem to tudi uspe – zamenjajo ljudi. Stroji vstanejo – in zmagajo. Toda rodi se odporniško gibanje, ki počasi ustavlja stroje, jih ludistično razbija in zmaguje. Vodi ga junaški, karizmatični, mesijanski John Connor. Strojem – okej, umetni inteligenci, Skynetu – tako ne preostane drugega, kot da v preteklost pošljejo terminatorja (Arnold Schwarzenegger), kameleonskega kiborga, ki naj bi likvidiral Saro Connor (Linda Hamilton) in s tem preprečil rojstvo Johna Connorja. Če ne bi bilo Johna Connorja, bi zmagali stroji!

Terminator je bil tako dober, da mu je John Cameron sedem let kasneje posnel nadaljevanje – razkošno, spektakularno, transformativno, revolucionarno, nič slabše od originala. Film Terminator 2: Sodni dan je bil globalni megahit. Potem pa so skušali to nadaljevanje na vsak način in za vsako ceno nadaljevati, toda vsi ti Terminatorji – Vstaja strojev (2003), Odrešitev (2009) in Genisys (2015) – so razočarali. Niso se prijeli. Bili so slepe ulice. Cameronovega duha niso ujeli. Feni prvih dveh Terminatorjev so jih odločno zavrnili.

Zdaj, ko je spet minilo nekaj let in ko so ljudje že pozabili na Vstajo strojev, Odrešitev in Genisys, so sklenili, da tisto nadaljevanje še enkrat – na novo – nadaljujejo, toda Temačna usoda, ki nima nobene zveze s prejšnjimi tremi Terminatorji ( ja, odpoveduje se jim!), sploh ni nadaljevanje, temveč bolj ko ne rimejk prvih dveh Terminatorjev. Zakaj bi eksperimentirali in brcali v temo, če pa lahko recikliramo že videno? Zato se ne vrne le Arnold Schwarzenegger, temveč tudi Linda Hamilton – in ja, tudi njenega sina, Johna Connorja, stalno omenjajo. V duhu je z njimi.

Družina je spet skupaj. Kar ni nujno dobro. Nostalgija je namreč tu velik dolgčas. A hej, so si rekli: če je Sylvester Stallone lahko še vedno Rambo, potem sta lahko tudi Schwarzenegger in Linda Hamilton še vedno terminator in Sarah Connor! Toliko slabše, da film – podobno kot Hitri in drzni – vse zvaja na družinski princip. Bolj ko to počne, bolj ko torej deluje kot (pro)družinski film, bolj nas spominja na pro-life poanto Terminatorja – na dejstvo, da bi svetu vladali stroji, če bi terminator preprečil rojstvo Johna Connorja, potemtakem na dejstvo, da je Terminator v resnici zgodba o bitki med pro-life in pro-choice silami, med terminatorjem, ki skuša izvesti abortus, in terminatorjem, ki ga skuša preprečiti. Kdo pa bi svet rešil pred apokalipso, če se John Connor ne bi rodil? Kdo bi razbil stroje, če bi njegova mati, Sarah Connor, splavila?

V Temačni usodi – ziheraškem, sintetičnem spektaklu brez kake posebne imaginacije ali silne napetosti – se vse to ponovi: v Mexico City iz prihodnosti plane goli terminator Rev-9 (Gabriel Luna), novi “T-1000”, ki naj bi likvidiral Dani Ramos (Natalia Reyes), mladenko, ki dela v avtomobilski tovarni, hkrati z njim pa se iz leta 2049 vzame tudi gola Grace (Mackenzie Davis), človeška kiborginja, ki naj bi Dani zaščitila pred neustavljivim in neuničljivim terminatorjem (dejansko dvema-v-enem). Jasno, Dani zaščitita tudi Sarah in Schwarzenegger. Čas je, da razbijejo stroje, ki jih hočejo zamenjati.

A časi so se spremenili. Strah, da bodo ljudi zamenjali stroji, ne deluje več tako kot nekoč: zdaj namreč vse preveč asociira na strah pred ono drugo “veliko” zamenjavo – na strah, da bodo belce zamenjali nebelci. Dani verjetno prav zato, da obeh zamenjav ne bi zamešali, izrazi strah, da bodo roboti delavcem ukradli delo – in jih zamenjali. Reči hoče: ne gre za “rasno” zamenjavo! In ker bi lahko film s svojo “prokreativnostjo” v času, ko so številne ameriške zvezne države abortus praktično prepovedale ali pa ga vsaj hudo omejile (reguliranje ženske reprodukcije je spet trend!), deloval preveč konservativno in regresivno, pride do preobrata: Dani ni ta, ki bo rodila “novega Johna Connorja” – Dani JE “novi John Connor”. Terminatorja – moško, mišičasto, mačistično franšizo – prevzamejo ženske: Dani, Grace in Sarah. In Sarah je tudi ta, ki dahne: “I’ll be back!” Po Izganjalkah duhov, Čudežni ženski, Črnem panterju, novem Pobesnelem Maxu in novih Vojnah zvezd torej še en film, ki bo paral živce alter-desnici in drugim antifeminističnim gibanjem, prepričanim, da bodo ženske zamenjale moške.

Film naredi vse, da bi bil politično korekten (celo Trumpove zbirne centre na južni meji razsuje!), a pri tem pozabi na vse ostalo – vizualni efekti so generični in predcameronski, emocije so televizijske, apokalipsa je lenobna, akcija je tekoči trak. Noir se ne vrne. Ata Arnold je nelogičen. Dani pa je tako nekarizmatična, da se sprašujete – zakaj ni “novi John Connor” kar Grace?