Plen

zadržan

Mati!

Najstnik (Logan Miller), ki so mu umorili očeta, potrebuje terapijo. A ker so mu očeta umorili le nekaj metrov od njega in ker si je sam medtem lenobno, apatično, kretensko vrtel youtubske videe, potrebuje res močno terapijo, ki bo dovolj sunkovita in eksotična, da bo šokirala in odpihnila travmo. In že je na poti na osamljeni, zapuščeni malezijski otoček, ker naj bi sam – brez tehnologij 20. in 21. stoletja – preživel tri dni. In tri noči. Le kaj se bo izcimilo iz te igre preživetja, si rečete: najstniška verzija Brodoloma ali revizija Goldingovega Gospodarja muh? Rimejk Otoka dr. Moreauja ali reboot Najbolj nevarne igre? Nova Džungla ali nova Soba pobega?

Nič od tega: vse skupaj zadiši po Bibliji, saj Bog moškemu – no, Adamu – ustvari žensko, no, Evo. Kot se namreč izkaže, na otočku živi tudi neko “divje” dekle (Kristine Froseth), ki ga posvari pred svojo materjo. Ja, to je Mati s klicajem, če veste, kaj bi rekel Darren Aronofsky. In krščanski misijonarji niso daleč. Plen skuša biti vsemogoče, toda zgolj navidez, v resnici pa hoče biti le eno – moralka o novem tipu šibkega, mevžastega, preobčutljivega, neučinkovitega “feminilnega” moškega, ki je izgubil moč in oblast (stalno mu gre na bruhanje), in novem tipu odločne, samozavestne, opolnomočene “pošastne” ženske, ki ruši spolne in patriarhalne hierarhije. Plen, tip grozljivke, ki te plenilske, posesivne “nove pošasti” – podobne “živali” iz Cankarjeve noveletke Na otoku – ne prenaša, je poln klišejev, toda Franck Khalfoun, ki je pred nekaj leti posnel grizlijevski rimejk Lustigovega Manijaka, jih zna napeti. Vsaj nekaj.