Cerkev dobila milijone, a ji še ni dovolj

Že pred dobrimi 2000 leti je Kristus dejal, da bo prej prišla kamela skozi šivankino uho kakor pa bogataš v nebesa – vendar si njegovi domnevni predstavniki na zemlji teh besed ne ženejo preveč k srcu. Niti v Sloveniji, kjer je katoliška cerkev s prehodom v kapitalizem znova nakopičila veliko premoženje, to pa se z vsakim dnem še povečuje. Rekordno vsoto državnega denarja bo zdaj pospravila z odločitvijo ljubljanskega višjega sodišča, ki je skladu kmetijskih zemljišč in gozdov (SKZG) odredilo, da mora ljubljanski nadškofiji izplačati 22 milijonov evrov odškodnin za neuporabo mozirskih in pokljuških gozdov, ki bi ji morali pripasti po denacionalizaciji.

Prvotna sodba, sprejeta lani jeseni, je bila sicer še ostrejša, sklad bi moral nadškofiji nakazati celih 29 milijonov; vsota je zajemala odškodnino, zamudne obresti in pravdne stroške. Skladu je s pritožbo uspelo doseči, da je sodišče naloženo breme zmanjšalo na omenjenih 22 milijonov, še vsaj pol milijona pa bodo znašali stroški odvetnikov. Kot je poročal Dnevnik, je to še zmeraj doslej največji znesek v takšnih primerih. Kljub temu so cerkveni apetiti še večji in je nadškofija že napovedala revizijo postopka, s katero želi od države dobiti še več denarja. Sicer pa dobršen del odgovornosti za sedanji sodni polom, ki je posledica desetletnega neuspešnega tožarjenja z RKC, nosijo pretekla vodstva SKZG; sklad je bil prvotno za omenjene gozdove pripravljen plačati le milijon odškodnine, ko pa je cerkev zahtevala sedem milijonov, je raje šel na sodišče – in z njega odšel z 22-milijonskim bremenom. Pri tem sklad za boj z nadškofijskimi pravniki ni najel za to usposobljenega in pristojnega državnega pravobranilstva, temveč zasebno odvetniško družbo.

Državni zemljiški sklad je sicer ljubljanski nadškofiji po podatkih aplikacije Erar doslej izplačal že skoraj 28 milijonov evrov, pomemben del tega zneska pa sestavljajo prav odškodnine za neuporabo gozdov. Ta bremena so postala tolikšna, da so SKZG kljub dobremu tekočemu poslovanju že pahnila v izgubo; država si je za poplačevanje obveznosti do cerkvenih veleposestnikov morala pomagati z dodatnimi viri iz posebnega gozdnega sklada, ki je sicer namensko določen za plačevanje občinam.

Nepremičnine, ki so bile cerkvi dodeljene z denacionalizacijo, pa ji še niso bile prepuščene v upravljanje, so eden od osrednjih virov povečevanja cerkvenega bogastva. Zemljišča, ki so že v upravljanju ljubljanske nadškofije, pa ta s pridom izkorišča – na Blejskem otoku je tamkajšnja župnija postavila butični hotel, ki na leto prinese okoli pol milijona evrov dobička. Nadškofijsko podjetje pa je s prodajo lesa iz denacionaliziranih gozdov samo lani ustvarilo 7,3 milijona evrov dobička.

Toda apetiti katoliške cerkve se ne zmanjšujejo. Kot je razvidno iz zadnjega poročila o izvrševanju denacionalizacije, je po upravnih enotah odprtih še sto denacionalizacijskih postopkov. V največjih in najbolj zapletenih med njimi je upravičenka prav ljubljanska nadškofija, ki od države terja vračilo vrste naravnih znamenitosti s statusom javnega dobrega – med njimi dele obale Bohinjskega jezera, Triglavska jezera in slap Savico.