Neskončni nogomet

za +

Sanje o svobodi.

Corneliu Porumboiu, eden izmed stebrov romunskega novega vala (Smo imeli revolucijo ali ne?, Policijski, pridevnik, Zaklad, Žvižgači), se vrne v rodni Vaslui, da bi posnel dokumentarec o odtujenem, anomičnem, zdolgočasenem romunskem uradniku (Laurentiu Ginghina), svojem mladostnem prijatelju, nekdanjem nogometašu, ki v prostem času sanjari o tem, kako bi revolucioniral nogomet. Pravila bi – pod vplivom vzhodnjaške filozofije – spremenil: igrišče bi bilo po novem osemkotno, kotov ne bi bilo več, ofsajd bi ukinil, polovica igralcev ne bi smela na nasprotnikovo polovico. Žogo bi s tem osvobodil, nogomet bi bil učinkovitejši, fluidnejši in gledljivejši, nogometaši pa bi imeli daljše kariere, ker igra ne bi bila več tako fizična. “Hitrost žoge pospešimo tako, da upočasnimo hitrost igralcev.”

Laurentiu se počuti kot Clark Kent, ki v prostem času fuša kot Superman, ali pa kot Peter Parker, ki v prostem času fuša kot Spider-Man. Vsaj tako pravi. “Po eni strani opravljam dolgočasno uradniško delo, po drugi strani pa revolucioniram šport – dvojno življenje!” Je s Kriptona? Ne, v resnici izgleda kot Kafkov Gregor Samsa, ki bo zdaj zdaj mutiral v insekt. Skušal se je prebiti na zahodu (delal je v Ameriki), a so ga zavrnili. Ni mogel več igrati. Kapitalizem ga je ustavil, ponižal, zavrgel – kot Kenta in Parkerja. Laurentiu si izmisli toliko novih pravil, kot da bi hotel, da nogometa ne bi bilo več mogoče igrati. Nogomet hoče morda “superjunaško” spremeniti iz maščevanja – ker so mu spremenili Romunijo. Laurentiu sanja o svobodi. O svobodi žoge. O osvoboditvi žoge. Sanjari pač. Pustiti hoče sled. In zada si najbolj nemogočo misijo: spremeniti hoče nogomet. Lažje bi spremenil svet. A vsaj nikogar ne ubije. Neskončni nogomet je – po Drugi tekmi – že drugi Porumboiujev doku o nogometu, zato upam, da bo slej ko prej posnel tudi doku o tisti kultni tekmi med Romunijo in Jugoslavijo, ki se je 13. novembra 1977 končala s 6 proti 4 za Jugoslavijo. (Kinodvor)