Ne ubija reka, temveč politiki

Na predvečer dneva spomina na mrtve so črnomaljski gasilci iz Kolpe potegnili trupli. Tuja državljana sta utonila pri poskusu prečkanja reke in s tem slovensko-hrvaške meje.

Sredozemska begunska pot, po kateri v našo regijo pride precej beguncev in ki vključuje pot čez Sredozemsko morje, je že leta daleč najnevarnejša na svetu. Na poti iz Afrike v Evropo je letos življenje izgubilo skoraj 1100 ljudi. Med tistimi, ki potovanje preživijo, se nekateri odpravijo na novo, prav tako tvegano, balkansko begunsko pot. Ta je že sama po sebi pravi pekel. Predvsem zaradi začaranega kroga, v katerem se znajdejo begunci, ki jih slovenska policija prestreza na slovensko-hrvaški meji in (prisilno) vrača Hrvaški, ta pa potem Bosni in Hercegovini. Tudi na tej poti ljudje umirajo in ena najbolj smrtonosnih točk na njej je Kolpa.

Popolnoma točnih podatkov sicer ni, a po podatkih Mednarodne organizacije za migracije, ki zbira podatke o številu umrlih na begunskih poteh širom po svetu, je letos v Kolpi utonilo vsaj šest beguncev. Lani je v tej reki umrlo deset ljudi, prav toliko jih je od poskusa prečkanja ostalo pogrešanih.

Težava ni toliko v reki sami kot v dejstvu, da je na slovenski strani obdana z rezilno žico in panelnimi ograjami, tehničnimi varovalnimi sredstvi ter povečano policijsko prisotnostjo. Vse to ljudi sili v prečkanje reke na delih, ki so za to manj primerni in nevarnejši. Čeprav se zdi Kolpa ob nizkem stanju vode na številnih odsekih »krotka«, je v obdobjih, ko naraste in je tudi hladna, zelo nevarna. In zdaj prihajajo dolgi meseci, ko bosta vedno pogosteje izpolnjena oba pogoja.

Lahko politiki (in ti so v veliki večini), ki podpirajo politiko umiranja tujcev zaradi domnevne potrebe po varovanju slovenskih državljanov, ter tudi ljudje, ki jih ravno zaradi tega volijo, res mirno spijo?