Vlado Miheljak

Vlado Miheljak

15. 11. 2019  |  Mladina 46  |  Dva leva

Zid svobode

(rekviem za sanje)

»(Schengen) ... je bila odlična ideja. Od katere smo imeli vsi veliko koristi. Se bomo kmalu sprijaznili z njegovim izginotjem?
Od 26 držav v schengenskem območju jih je 10 že uvedlo omejitve na svojih mejah: celo sestrske države (Avstrija-Nemčija, Belgija-Francija) jih vračajo.
Pred našimi očmi Švedska (od 4. januarja) znova vzpostavlja strog nadzor na svoji meji z Dansko, Belgija je enako storila s Francijo, Avstrija na svoje ozemlje uvaja dnevno kvoto 3200 migrantov (in le 80 ’vsakodnevnih’ prosilcev za azil ’v dobrem stanju’), Madžarska že mesece zapira svoja vrata, sosedje v Srednji Evropi ga že začnejo posnemati, Makedonija zavrne prehod Afganistancev iz Grčije.« 
— Christian Makarian je v komentarju Le requiem de Schengen že pred skoraj štirimi leti napovedal konec evropskih sanj (L’Express, 29. 2. 2016).

»Sčasoma moramo vsi sprejeti polno in celovito odgovornost za svoja dejanja; za vse, kar smo storili, in vse, česar nismo storili.«
— Hubert Selby Jr., Rekviem za sanje

»Danes je dober dan za smrt. Sledite mi.«
— Nagovor poglavarja Oglala Sujev, pred bitko pri Malem velikem rogu (25. 6. 1876)

»Tedne je bil Tyrone prepričan, da bo zdaj zdaj umrl, potem pa so sledila obdobja, ko ga je bilo strah, da ne bo umrl.«
— Hubert Selby Jr., Rekviem za sanje

Z Berlinom sem »usodno« povezan, vse odkar sem kot mlad podiplomski študent septembra 1983 z eno potovalko z nekaj cunjami in nekaj slovarji pripotoval tja. Od prvega dne sem ga vdihoval s polnimi pljuči. Najprej Zahodnega, kasneje tudi Vzhodnega. »Ruskega«, kot so rekli. Spoznavanje novih kolegov in prijateljev v Zahodnem Berlinu in, še bolj, opazovanje sivega Vzhodnega Berlina sta mi dvigovali samozavest. Nisem bil vzhodnjaško naiven, neveden, marginalen. Kot Jugoslovan sem prišel tja seznanjen s trendi in produkti v sodobni svetovni literaturi, filmu, popularni glasbi, jazzu, poznal sem aktualno družboslovno literaturo. Ki jo je bilo brez težav mogoče kupiti čez mejo. Neredko pa kar iz bogate ponudbe prevodov. Srbskih, hrvaških, nekaj malega tudi slovenskih. Novi nemški in »berlinski« film sem poznal bolje od večine berlinskih prijateljev. A to ni bil kakšen moj posebni talent, pač pa privilegij življenja v Ljubljani, v na Zahod naslonjeni Sloveniji, v Jugoslaviji s popolnoma odprtimi mejami. Odprtimi za pretok ljudi, blaga in idej. In zato nam ni bilo treba sanjati »Zahoda«, kot sedaj prepričuje volivce hrvaška predsednica in kandidatka. Preprosto smo ga živeli. No, morda je ona živela v neki drugi Jugoslaviji ali pa ima slab, popačen spomin.

Stik z Vzhodnimi Nemci je pokazal, da Berlinski zid in ožičene zunanje meje niso zgolj kazen za poražence, ampak tudi ugoden kredit. Za sanje, za projekcije. Vse frustracije resnično turobnega, lakoničnega ter politično in idejno utesnjenega življenja v NDR, pa tudi čisto osebne zgodbe neuspeha, pomanjkanje sreče so se dali neizmerno in neskončno projicirati v zid. In ko je v zadnjih mesecih in tednih vzhodnonemški režim že pokal po šivih, sem si rekel: Uživajte sanje, dokler zid stoji. Ko bo padel, se boste zbudili v kruto resničnost. Hujšo od najbolj morečih sanj ... In res je bilo tako. Če so prej živeli v frustracijah zgodovinske trgovine in kazni, ki jih je pustila na napačni strani železne zavese, je po padcu zidu v glavah ostala samoprepoznavna stigma. Še vedno so ostali Osiji in hkrati postali drugorazredni državljani skupne države. Tudi trideset let kasneje.

No, Slovenija in bivša skupna država takrat nista bili del iste zgodbe. Ko se je v Berlinu rušil zid, smo ga mi šele začeli graditi. Najprej v glavah, potem v rovih na bojnih poljih in kasneje na novih mejah. Zato je bila ideja združene Evrope in Evrope brez meja za nas nova priložnost. Pravzaprav popravni izpit. A žal ni trajalo. Svoj čas so Vzhodnim Evropejcem na silo ogradili in zagradili meje, sedaj pa pristajajo nanje prostovoljno. To je velik paradoks. Še večji je na mejah bivše Jugoslavije. Prej ni bilo notranjih meja in so bile zunanje meje skupne države liberalne, sedaj pa ograje iz rezilne žice ne postavljamo nazaj, kot to počno, denimo, Madžari ... ampak gradimo nekaj, česar nikoli ni bilo.

Resda je schengenska ideja v slabi kondiciji. A vendar si je treba prizadevati, da za vsako ceno preživi. Zato je sama misel na to, da bi sosede Hrvate zaustavljali v priklapljanju na schengenski režim, katastrofalna. Za oboje. A bolj za nas kot za Hrvate. Naši zmerno bistri politiki pravijo, da je rdeča luč za vstop v Schengen zadnja priložnost, zadnji adut Slovenije. Če bi imeli vsaj malo politične modrosti in psihološke vednosti, bi vedeli, da sta čar in smisel zadnjih priložnosti prav v tem, da se ne izkoristijo, da se ne konzumirajo.

Arbitražni sporazum je menda slab. Tako pravijo na Hrvaškem. A tako pravijo mnogi tudi v Sloveniji. Slab za oboje, torej idealen za sprejem. Če bi bil dober za oboje, bi bil problem, saj bi imeli puhloglavi nacionalisti in domoljubi občutek, da je po logiki stvari dober za nasprotno stran, kar bi bilo slabo.

Vsekakor pa povezovanje arbitražnega sporazuma in vstopa Hrvaške v Schengen nima nikakršne zveze. Tudi najmanjše ne. Zato bi bil NE za hrvaški vstop v Schengen pomemben, če že ne usoden udarec za že tako ranjeno idejo Evrope brez meja.

Pa tudi sicer. Če Hrvaške ne bomo ovirali, bomo imeli odprto mejo, a (za zdaj) nerešena mejna vprašanja. Če jo bomo zavrnili, bomo imeli še vedno nerešena mejna vprašanja in še vedno tudi slabo prepustno mejo.

I. Q.? 

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.