Doktor Sleep

za +

Šajnanje.

Stanley Kubrick je leta 1980 posnel Izžarevanje, v katerem se falirani, brezposelni pisatelj Jack Torrance (Jack Nicholson), ki doživlja popolno kreativno blokado, z družino – z ženo Wendy (Shelley Duvall) in sinom Dannyjem (Danny Lloyd) – preseli v prazen, zunajsezonski letoviški hotel Overlook, ki leži Bogu za hrbtom, tako rekoč sredi divjine, toda divjina, ki je nekoč moškega osvobodila in individualizirala, ni rešitev. Ravno nasprotno: divjina – izoliranost, ločenost od civilizacije – ga dokončno spremeni v pošast, v psihopata, ki hoče pobiti svojo družino. Divjina, nekdanji inkubator ameriške ideologije in patriarhalnega reda, iz njega potegne pošast. Jack – falirani, blokirani, impotentni, panični moški, ki se mu družina “upira” (sin ima paranormalne, “izžarevalne”, “disidentske” sposobnosti) – je produkt destabiliziranega patriarhalnega reda. Ali bolje rečeno: od patriarhalnega reda se mu zmeša. Patriarhat ga inhibira, ubija: “All work and no play make Jack a dull boy.” To je vse, kar lahko zapiše. To je vse, kar mu hodi po glavi.

Jack je moški, ki na lastni koži izkusi, kako moreč in represiven je patriarhat, ki ga spremeni v pošast. Patriarhat je preveč zahteven – od njega terja preveč. Od njega terja, da je oče, da je mož, da je zaščitnik, kar je neznosno. Jack hoče malce miru, čas zase. Hoče kontrolo, ki pa jo izgublja: novi dom, hotel Overlook, je prevelik – labirinten, srhljiv, nepredvidljiv, skrivnosten. Kot ječa. Na začetku izvemo, da se mu je mešalo že prej in da je v pijanosti sinu zlomil roko, toda na koncu po hiši nori s sekiro, razbija vrata, terorizira ženo in vpije: “Wendy, I’m home!” Ali pa: “Heeeere’s Johnny!” Videti je kot parodija in obenem resnica patriarhata: ko se mu zmeša in ko izgleda tako groteskno kot dr. Strangelove ali pa Alex de Large, izživi vse patriarhalne fantazije – mačizem, brutalnost, mizoginičnost in mizantropijo. Kot bi rekel Robert Kolker: ugodja, ki ga moškemu obljublja patriarhat, ni. Nasprotno: patriarhat Jacku požre svobodo, energijo, vitalnost, prisebnost, potenco. Svoje družine ne more več “urediti”. Romana ne more več napisati. Svoje glave ne obvladuje več. Jack – toksični moški – se v patriarhalnem družbenem redu ne more več realizirati kot avtor, kreator in avtoriteta.

Kubrick je Izžarevanje posnel po romanu Stephena Kinga, tako da obstajata dve Izžarevanji, Kingovo in Kubrickovo. In kot vemo, se nista rimali. King je bil zelo nezadovoljen s Kubrickovo filmsko verzijo Izžarevanja. Kubrick je skoraj vse svoje filme – od Ropa brez plena, Spartaka in Lolite do Dr. Strangelovea, Peklenske pomaranče in Barryja Lyndona – posnel po romanih, ki pa jih je speljal na svoj mlin. Izrabil jih je, ožel, izsesal. Po njih je hotel posneti “svoje” filme, še toliko bolj, ker je hotel posneti le svoje najboljše filme. Ko bi moral posneti slab film, je raje pavziral. Magari več let. Iskal je romane, ki bi ga odrešili, a obenem do njih potem ni kazal ravno kakega himničnega spoštovanja. Še huje: v Peklenski pomaranči distopična posiljevalska tolpa sadistično pretepe in pohabi pisatelja, sicer avtorja romana Peklenska pomaranča, brutalno – ob prepevanju štikla Singin’ in the Rain – posili njegovo ženo ter raztrga rokopis romana, po katerem je posnet film, ki ga gledamo. S tem je Kubrick povedal vse: če hočeš posneti dober film, moraš roman, po katerem ga snemaš, raztrgati! Da je Kubrick, ki je filme snemal tako, kot pisatelji pišejo romane (in pri katerem se je vedno zdelo, da skuša napisati “veliki ameriški roman”, veliki modernistični roman), posnel Izžarevanje, v katerem roman pokoplje pisatelja, ki se mu od blokiranosti zmeša, je bilo povsem logično, kakor je bilo tudi povsem logično, da je imel King občutek, da je Kubrick njegov roman raztrgal.

Kubrickovo Izžarevanje je postalo Kingova travma. King je imel občutek, da ga je Kubrick le zlorabil – da mu je ukradel “shine”, da mu ga je “vampirsko” izsesal. Nekaj takega pa se dogaja v Doktorju Sleepu, nadaljevanju Izžarevanja: okultna, nomadska, telepatska sekta “True Knot”, ki jo vodi zapeljiva, karizmatična, strupena, fatalna Rose the Hat (Rebecca Ferguson), preži na otroke, ki imajo ta “izžarevalni” dar – na otroke, ki “izžarevajo”, “sijejo”, “šajnajo”. Tako kot si vampirji življenje podaljšujejo s sesanjem krvi, si ga člani te “nesmrtne” sekte podaljšujejo s sesanjem otroškega “izžarevanja”, z žretjem “psihične” energije mrtvih otrok, zato hočejo na vsak način izsesati Abro (Kyliegh Curran), novo otroško kraljico “izžarevanja”, ki ji na pomoč priskoči njen telepatski prijatelj, nekdanji otroški kralj “izžarevanja”, zdaj odrasli Danny Torrance (Ewan McGregor), ki ga je mladostno bližnje srečanje z grozljivimi, pošastnimi gosti hotela Overlook prelevilo v mračnega, nasilnega, zjebanega, toksičnega alkoholika. Jasno, morilska invazija klana, ki muči, trpinči in mori “obdarjene” otroke (spomnite se plešočega klovna v Tistem), ga vrne v staro sosesko, na moreče hodnike, med kaskade krvi, v sobo 237, pred vrata z luknjo – ja, v koloradski hotel Overlook, kjer se bo skušal spraviti z očetom, že davno mrtvim, zmrznjenim Jackom Torranceom, mračnim, nasilnim, zjebanim, toksičnim alkoholikom. Tako nekako pa skuša Mike Flanagan Stephena Kinga spraviti s Stanleyjem Kubrickom – nizko literaturo z visokim filmom, žanr z umetnostjo, paranormalno z mindfuckom, stravmatiziranega otroka z “zvezdnim otrokom”, humanizem z mizantropijo, grozljivko z eksistencialno tesnobo. Doktor Sleep – vsota vseh odtenkov zasvojenosti, strahu pred staranjem, prekarizacije novih generacij, toksične moškosti, nostalgije po nostalgiji in kapitalizma, ki res ni za otroke – je kompliment obema, Kingu in Kubricku. Razlog več, da skuša biti Doktor Sleep tudi nadaljevanje obeh Izžarevanj, Kingovega in Kubrickovega, toda noče reči: med njima ni razlike! Temveč: tako se razlikujeta, da je pravi čudež (in prava groza), da se sploh znajdeta v istem filmu! Še toliko bolj, ker je bil Kingov Doktor Sleep (2013) napisan tako, kot da Kubrick – “človek, ki preveč misli in premalo čuti” – ni nikoli posnel Izžarevanja.