V Španiji ljudje na ulicah …

Na španske ulice sta v zadnjih tednih ljudi pognala dva primera skupinskih posilstev. Obema primeroma je skupno to, da je več mladih moških posililo dekle, ki je bilo vinjeno ali drugače omamljeno. V enem primeru je šlo celo za mladoletnico, le 14 let staro deklico. Skupna obema primeroma pa je tudi odločitev sodišča, da ni šlo za posilstvo, pač pa zgolj za spolno zlorabo. Tovrstno odločitev spremljajo povsem praktične posledice v obliki vsaj za tretjino nižjih kazni za napadalce, saj je spolna zloraba po španski zakonodaji pač blažje kaznivo dejanje od posilstva. Enako pomembno pa je tudi simbolno sporočilo, da mora žrtev spolnega napada pokazati odločen upor zoper spolni odnos, sicer to ne more biti posilstvo. Posilstvo in spolni napad namreč po španski zakonodaji predvidevata nasilje ali ustrahovanje s strani napadalcev, ki pa v primerih, ko je žrtev omamljena ali celo nezavestna, pač ni potrebno. Enak (pravni) problem ima tudi Slovenija in tudi velika večina drugih evropskih držav. Tudi v Sloveniji je za posilstvo ali spolno nasilje nujen obstoj grožnje ali sile med storitvijo kaznivega dejanja, sicer gre za kako blažje kaznivo dejanje ali pa sploh ne za kaznivo dejanje.

Pravne dvome o tem je že pred časom v pogovoru za Mladino poskusil razbliniti dr. Damjan Korošec z ljubljanske pravne fakultete: »Drugega z namenom spolnega ravnanja opiti z alkoholno pijačo, omamiti z zdravilom ali prepovedano drogo je po našem pravu celo zelo nedvoumno in izrecno definirano kot uporaba sile.« »Če vam dam prepovedano drogo, zato da bi potem z vami spal,« pojasnjuje Korošec, »potem je to uporaba sile, ki je predvidena kot eden od pogojev v primeru kaznivega dejanja posilstva. Če je ta drugi zaradi zaužite snovi postal nesposoben za normalno odločanje v zvezi s spolnim ravnanjem, je treba to silo razumeti kot prisilo in pot h kaznivemu dejanju posilstva je pravno na široko odprta. Tega mnogi ne vedo. Žalostno je, če tega ne vedo pravniki ali celo ustvarjalci ali uporabniki prava v pravosodju, tožilci, sodniki.« Korošec pravi, da ni pomembno, kdaj se pojavita odpor žrtve in posledična sila napadalca. Od tistega trenutka gre za posilstvo, ne glede na to, kaj se je dogajalo prej. Korošec je izrazil tudi skrb, da »tega očitno mnogi ne razumejo in celo razlagajo, da če se spolno ravnanje ni začelo s silo, posilstva ne more biti, kar pa ne drži, nikoli ni držalo, je teoretsko napačno in ni skladno z našo zakonodajo«.

A ljudem, ki delujejo znotraj pravosodnega sistema, to očitno ni tako zelo jasno. To kaže javnosti znani primer posilstva speče ženske iz Kopra, ki se je med posilstvom zbudila, se uprla, a je fizično močnejši spolni napadalec dejanje dokončal. Storilec ni bil obsojen za nobeno izmed kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost. Pač pa le za »prisiljenje« in le na deset mesecev zapora. In sicer zato, kot so dejali sodniki (in tožilci), ker žrtev ob začetku spolnega odnosa ni kazala znakov odpora. Ker je spala.