Stanovanjska kriza je!

Trideset let odsotnosti stanovanjske politike, minimalna vlaganja države v javna stanovanja, razmah turizma, novi načini najemanja stanovanj prek Airbnbja, odsotnost davčne politike na področju nepremičnin, presežek denarja, ki ga imajo najbogatejši in ga v odsotnosti drugih naložb (in davčne politike) nalagajo v nakupe stanovanj – to so ključni razlogi, zaradi katerih v Sloveniji ne moremo govoriti o težavah na nepremičninskem trgu, ampak o resni nepremičninski krizi.

Iniciativa Kje bomo pa jutri spali se je povezala s skupnostjo Danes je nov dan in oblikovalsko skupino Ljudje, k sodelovanju pa pritegnila še plakatno družbo Tam tam in začela kampanjo ozaveščanja javnosti, ki opozarja, da je pravica do spodobnega bivališča samoumevna. Hkrati opominja, da je dolžnost države, da pazi na cene na trgu nepremičnin, da omejuje rast najemnin, da zagotavlja pogoje za nakup in najem stanovanj in da – tudi prek lokalne samouprave – zagotavlja spodobna najemna stanovanja.

Nastala sta spletna stran www.stanovanjska-kriza.je, ki so jo pripravili v inštitutu Danes je nov dan, in plakat, ki sta ga zasnovala Emil Kozole in Miha Artnak iz oblikovalske skupine Ljudje.

Podatki na spletni strani stanovanjska-kriza.je so osupljivi. Od leta 2015 do 2018 so cene stanovanj v povprečju zrasle za 22 odstotkov (za približno 500 €), povprečne plače pa za manj kot 10 odstotkov (za približno 90 €). V Ljubljani so se cene zvišale za 36 odstotkov. V Sloveniji imamo 192.136 postelj za turiste in 9792 postelj v javnih študentskih domovih. Če zaokrožimo, je na vsakih sto turističnih namestitev pet študentskih. Dvainšestdeset odstotkov slovenskih stanovanj je starejših od 40 let in potrebnih prenove. Približno tretjina gospodinjstev ima opraviti z energetsko revščino in živi v za bivanje neprimernih stanovanjih. Države v Evropi za gradnjo stanovanj v povprečju namenijo 0,5 odstotka BDP, Slovenija za stanovanjsko področje v celoti nameni le 0,04 odstotka.

Stanovanjska kriza tolče po vseh generacijah. Po mladih, ki ne morejo do spodobnega bivališča in si ne upajo ustvariti družin. Po njihovih starših, ki otrokom ne morejo več pomagati v tej stiski. Po starejših, ki so ostali v neprimernih stanovanjih in jih ne zmorejo več vzdrževati.