Pozdrav zdravi pameti

Podzavest slovenskega katoliškega fundamentalista je temačno močvirje, po katerem se zvijajo trume golih, poltenih teles, vrženih v podzemlje zaradi greha pohote. Razžrt od sle, zaradi katere mu niso pretesne le spodnjice, temveč kar lastna koža, pravoverni kristjan vročično išče posode, v katere bi lahko prelil svoj pekoči presežek – pa pljuva žolč po grešnikih z razvitim spolnim življenjem, vrešči zoper splav, ki je podpora grehoti, in brani domovino pred potentnimi migranti z ognjenimi krepeli, ki vendarle morajo tako hudo sladostrastno skeleti voljno meso. Eden ključnih, zagotovo pa najbolj vulgarnih mehanizmov za sproščanje katoliške spolne zavrtosti pa je v Sloveniji paradna družinska oddaja nacionalne televizije, Slovenski pozdrav.

Nihče ne pooseblja opisanih frustracij bolje kot njena osrednja maskota Moravška Mara, samooklicana »krščanska baba« in članica stranke NSi, sicer pa pehtovski arhetip osamljene in zagrenjene blokovske sosede, ki obrača brisalce na avtih in ob najstniških žurkah minuto čez deset kliče policijo. »Tku se uzgaja fante, uoča! Zmulte kk uočenaš našim fantom, de bujo prou usmirjen,« je pozivala patra familije Petan, ki se je z ansamblom svojih sinov udeležil nekakšnega podokničarskega tekmovanja. Poleg nje žirijo »vražjih dam«, kot jih imenuje voditeljski par, tvorita še bistveno mlajši pevki narodnozabavne glasbe, od katerih se ena dejansko trudi biti kredibilna in govoriti o muziki (»Vem, kako zahtevno je petje v živo, še posebej, če je prisotna trema«), dodana vrednost druge pa je očitno, da prihaja iz Prekmurja – kar se nacionalki menda zdi enako fascinantno in televizično, kot če bi šlo za hči bušmanskega šamana, ki se trudi oblačiti in govoriti kot civilizirani ljudje. Prekmurska princesa in moravška Pehta si nalašč lomita čeljusti z dialektoma, ki naj bi dokazala njuno eksotičnost, in z bednimi poskusi vicev o fuku izpolnjujeta svoji vlogi ultimativnih fetišev v tej pomilovanja vredni orgiji (»Pokažite Moniki, zaka ste tü, da vas f kamrco pele, nej ...«).

Dostojnost, skrb za jezik in vzgajanje občinstev nacionalne televizije že dolgo ne brigajo več, pomembno je samo, da šprica; Slovenski pozdrav, njena paradna zabavna oddaja v najbolj gledanem terminu (petek ob osmih zvečer) je samo dno Marianskega jarka dobrega okusa, brezsramna prostitucija za gledanost, ki nima ničesar skupnega z nedolžnim razvedrilom stare Lojtrce domačih ali celo Košnikove gostilne. Vse najslabše, kar promovira oddaja – pijančevanje v gostilni, govoričenje o seksu in pohanih piškah, nadvlado moških nad ženskami, slavljenje namišljene domovine –, naj bi bilo po besedah njenih udeležencev tako zelo slovensko. Če je res, potem nas je lahko pošteno strah. Kajti vmes, ko smo se mi posmehovali tej sceni kot usmrajenemu mehurčku hlapov iz močvirja »vardovske« podzavesti, je po zaslugi nacionalne televizije mehurček postal prevladujoče dušeče ozračje v državi. Eksotika pa smo očitno vsi ostali, ki smo osvobojeni dvolične krščanske obsedenosti s seksom – in pač seksamo.