Pravljice za težko noč

Nekoč, dolgo je že tega, ko bog oče še ni bil odvrnil pogleda od stvarstva in satan še ni spridil človeka s pasjeglavimi migranti in stranišči za tretji spol, je v nedrjih Evrope obstajala dežela Karantanija, ki je bila njeno dobro srce. Silni in plemeniti so bili njeni ljudje, vodili pa so jih od vseh izbrani modri možje, med katerimi največji je bil Samo, ki mu do danes ni para med Evinim zarodom in ki ni podelil niti enega tajkunskega kredita, sprejel niti enega prišleka z Jutrovega ali odpisal milijonskih dolgov svojim sinovom. Živeli so ti Karantanci, ki so sebi rekli tudi Slovenci, v veliki slogi in sreči in bogu je bila ljuba njihova dobrota, da je obilno blagoslovil njih deželo, oni pa so mu vračali s krepostnim življenjem. V potu svojih obrazov so obdelovali ljubo zemljo in v slavjih rajali pod kozolci, a kadar jim je pretila nevarnost, so si opasali bridke meče in se na kraljev ukaz zbrali pod praporom črnega panterja, da preženejo tujca s svoje zemlje.