Aeronavta

V višave.

Predstavljajte si, da bi Spielberg Lov za izgubljenim zakladom nenehno prekinjal s flešbeki – ultimativni pustolovski film ne bi bil več ultimativen. Flešbeki bi ga ustavljali, hromili. Napetost bi presahnila, vrtoglavica pojenjala, bojevniška ekstaza splahnela. To se zgodi v Aeronavtih – akcijo, veliko pustolovščino, nenehno prekinjajo flešbeki. Predstavljajte si, da bi Alfonso Cuaron Gravitacijo nenehno prekinjal s flešbeki – in film Aeronavta spominja prav na Gravitacijo, no, na viktorijansko verzijo Gravitacije. James Glaisher (Eddie Redmayne), pionirski meteorolog, zapeti, zategnjeni, suhoparni, asocialni “nori znanstvenik”, skuša leta 1862 nejevernim akademikom – sodobnikom članov kluba Reform iz Vernove klasike V osemdesetih dneh okoli sveta – dokazati, da je mogoče vreme zelo natančno, tako rekoč znanstveno napovedati, zato sklene, da se bo z balonom pognal v vrtoglave višine in opravil vse potrebne meritve, še preden pa odrine, se mu v košari pridruži Amelia Wren (Felicity Jones), živahna, sproščena, frajgajstovska, akrobatska pustolovka, feministična verzija Indiane Jonesa.

Oba mučijo stare, neprebavljene travme (Amelijin mož je mučeniško strmoglavil z balona!), ki terjajo tako hudo, strašno, spektakularno preizkušnjo (potovanje na rob sveta) kot flešbeke, ki se prikažejo vsakič, ko stvari postanejo napete in vrtoglave in urgentne, in ki vse konflikte, nevarnosti, stiske, tveganja, nestrašnosti, nadloge in viharje – pa tudi vse neznane, ledene, nemapirane “nebeške” divjine, praznine, meglice, mavrice in kristalne tišine, prostrane vertikale “Novega sveta”, okej, “predvesolje”, ki deluje kot purgatorij – “psihološko” tako zbanalizirajo, da postanejo “teorija vsega”. Amelia kaže precej več življenja kot Glaisher, ki je 5. septembra 1862 balonski višinski rekord dosegel s kopilotom Henryjem Traceyjem Coxwellom. Ja, film je posnet po resničnih dogodkih, toda to, da Coxwella izbriše (balon je bil njegov!) in Glaisherju doda žensko, je morda namig, da so ženske tudi v 19. stoletju kazale veliko življenja, a so ga moški zatrli in zadušili in ignorirali (in izbrisali, če hočete), da s svojim presežnim življenjem – in presežnim uživanjem – ne bi ogrozile njihovih pustolovščin. Leta 1994 je Marko Radmilović napisal, Filip Robar Dorin pa posnel Nebo nad Ženavljami, film o tem, kako sta se belgijski znanstvenik Max Cosyns, častni profesor na enajstih evropskih univerzah (kasneje vodja zavezniške kontrašpijonaže), in njegov asistent Nere Van der Elst leta 1934 z balonom dvignila na višino 17.000 metrov, da bi opravila meritve raznih kozmičnih žarkov, kako ju je zajel silovit veter, ki ju je odnesel proti vzhodu, in kako sta potem pristala v Ženavljah (na Goričkem), ki so tako nehote postale središče Evrope in vesolja. Film Aeronavta izgleda kot reimaginacija tega mockumentarca. (tudi Kinodvor)