Trumpov pasijon

V enem izmed romanov Karla Maya, ki se ne dogaja ne na Divjem zahodu ne v divjem Kurdistanu, temveč v Mehiki, na smrt z ustrelitvijo obsodijo mehiškega cesarja Maksimilijana, ki pa tik pred ustrelitvijo vojakom v strelskem vodu razdeli zlatnike, rekoč: Merite v srce! Smrt naj bo hitra! Nočem se mučiti.

Donald Trump je te dni zvenel kot cesar Maksimilijan. Ko je Nancy Pelosi, predsednica predstavniškega doma, sporočila, da Trump ogroža demokracijo, nacionalno varnost in temelje Amerike, zato demokrati v predstavniškem domu nimajo druge možnosti, kot da proti njemu sprožijo ustavno obtožbo, alias impeachment, je namreč kriknil: »Če boste proti meni vložili ustavno obtožbo, potem jo vložite takoj, hitro!« Zakaj takoj, zakaj hitro? »Da bomo imeli pošteno sojenje v senatu in da se bo lahko naša dežela vrnila v ustaljeni tok.«

Prav res: »Do it now, fast!« Hitro! Opravimo to – zdaj! Čim prej! Ali res zato, da bi lahko čim prej imeli pošteno sojenje v senatu? In da bi nehali že enkrat mučiti deželo? Pa še kaj!

Trumpa ne vodijo vzvišeni, plemeniti motivi. Ravno nasprotno: Trump noče, da bi se vse skupaj preveč vleklo, sploh pa noče, da bi se vse skupaj zavleklo preveč v volilno leto 2020. Zato demokrate poziva: Ustavno obtožbo vložite takoj! Hitro! Hitro! Hitro! Kaj se bo zgodilo, ko bodo demokrati vložili ustavno obtožbo, vemo: ker imajo demokrati v predstavniškem domu večino, bo ustavna obtožba sprejeta (zadošča navadna večina), kar pomeni, da bo predstavniški dom proti Trumpu vložil obtožnico. Ko se bo to zgodilo, pa bo Trump že zmagal, saj se bo začel drugi del impeachmenta – sojenje Trumpu v senatu. Predstavniški dom je tožilec, senat je sodišče, senatorji, ki na koncu glasujejo, ali naj predsednika obsodijo ali oprostijo, so porota, sodnik pa je predsednik vrhovnega sodišča (»chief justice«).

In ker imajo v senatu večino republikanci (53 senatorjev od stotih), za obsodbo Trumpa pa je potrebna dvotretjinska večina (67 senatorjev!), Trump ne bo obsojen. Pomeni, da ne bo odletel – in da ameriški predsednik ne bo postal podpredsednik Mike Pence. Demokrati bi morali na svojo stran dobiti 20 republikanskih senatorjev! Nemogoče. Vsaj tako se zdi.

Nepredvidljive posledice impeachmenta

Rekli vam bodo: nič posebnega – impeachment ni še nikoli uspel! Ne verjemite. Ja, res je, impeachment proti Billu Clintonu, ki je pod prisego lagal o svojem razmerju z Monico Lewinsky in potem oviral preiskavo, leta 1999 ni uspel, a je bilo vnaprej jasno, da ne bo uspel, četudi so imeli republikanci večino tako v predstavniškem domu kot v senatu – Clinton je bil zelo priljubljen, po vložitvi impeachmenta je njegova priljubljenost še poskočila, njegovi »zločini« niso imeli kake silne teže (hej, lagal je o seksu – kdo pa ne?), impeachment je v očeh javnosti veljal le za zadnji stadij republikanske histerije, le za kronski dokaz republikanske patološke averzije do zakoncev Clinton (nekateri so trdili, da se je skušala desnica z impeachmentom znebiti Hillary Clinton!), v senatu pa republikanci niso imeli takšne večine, da bi lahko zbrali 67 glasov.

In ja, res je, tudi impeachment proti Andrewu Johnsonu leta 1868 – prvi impeachment v zgodovini Amerike – ni uspel. Johnson je leta 1865 nasledil umorjenega Abrahama Lincolna, kar pomeni, da je predsednikoval ekstremno polarizirani Ameriki – Ameriki, ki je ravno preživela državljansko vojno, s kakršno zdaj grozi Trump, če bi ga hoteli zamenjati. Johnson je bil Trump pred Trumpom: bil je rasist, po državljanski vojni je hotel narediti Ameriko spet veliko, in sicer tako, da je skušal belcem na jugu vrniti vso oblast in vse privilegije, črnce je hotel za vedno podrediti belcem in rasistični zakonodaji, vojnega ministra Edwina Stantona, ki naj bi poskrbel za »rekonstrukcijo« poraženega juga (za integracijo!), je odpustil brez odobritve senata, slovel je kot velik lažnivec, obtoževali so ga nepismenosti. Na koncu je republikancem v senatu zmanjkal en sam glas. Andrew Johnson je tako ostal predsednik, toda volitve, ki so sledile le nekaj mesecev po impeachmentu, je izgubil. Kar seveda pomeni, da je impeachment v nekem smislu vendarle uspel.

Trump računa na božič – če bi se prvi del impeachmenta odvrtel do božiča, bi ga prazniki dobesedno odpihnili. Januarja se ga ne bo več nihče spomnil. Kot da ga ni bilo.

To velja tudi za impeachment proti Richardu Nixonu – demokrati v predstavniškem domu so leta 1974 sprožili postopke za impeachment, opravili so preiskave in zaslišanja prič, določili tri člene impeachmenta (zloraba oblasti, oviranje preiskave, žalitev kongresa), toda preden bi predstavniški dom glasoval o teh členih in vložitvi impeachmenta, je Nixon 9. avgusta 1974 odstopil. Izračunal je, da sojenja v senatu ne bi preživel. Preštel je glasove – in ni kazalo dobro. Proti sebi ni imel le demokratskih senatorjev, ki so imeli v senatu večino (v predstavniškem domu kakopak tudi), ampak tudi republikanske. Da bi se izognil zanesljivemu impeachmentu in odpoklicu (ter pravnim posledicam, morda celo ječi), je raje odstopil. Impeachment proti Nixonu je torej v nekem smislu vendarle uspel, saj ga je prisilil v odstop. Če mu ne bi neposredno grozil impeachment, ne bi nikoli odstopil. In če smo povsem natančni: Bill Clinton je impeachment sicer preživel, toda Al Gore, njegov podpredsednik, je potem predsedniške volitve za kazen izgubil. Impeachment ni nesmiseln, ker ima nepredvidljive posledice. Stranki, ki ga vloži, ni še nikoli eksplodiral v obraz.

Kult osebnosti

Da bi demokrati na svojo stran dobili 20 republikanskih senatorjev, je res malo verjetno, tako rekoč nemogoče, še toliko bolj, če pomislite, da so republikanci brutalno strnili vrste, da so vse republikanske kongresnike in senatorje podvrgli strogi partijski disciplini in da na potencialne disidente in »veleizdajalce« – na tiste republikanske kongresnike in senatorje, ki so v preteklosti izražali pomisleke glede Trumpa – izvajajo strašne, tako rekoč stalinistične pritiske. Francis Rooney, republikanski senator s Floride, ki je po Muellerjevem poročilu (preiskava o ruskem vpletanju v ameriške predsedniške volitve) in ukrajinski aferi (preiskava o Trumpovem izsiljevanju in podkupovanju ukrajinskega predsednika Zelenskega) javno izrazil zadržke do Trumpa, je bil pod strogim nadzorom – niti premakniti se ni več mogel, ne da bi ga zalezovali. Stalno so mu bili za petami. Kot Stasi. Na koncu so ga tako stisnili, da je napovedal, da ne bo ponovno kandidiral. Republikanska stranka mu je dala očitno vedeti, da ga politično in finančno ne bo več podprla. Ali kot pravi Kerry Eleveld (Daily Kos): »V republikanski stranki ni prostora za tiste, ki niso Trumpovi fanatični kultisti. Takšno je bilo tudi sporočilo republikanske stranke: kdor bo skrenil s partijske linije, bo surovo izobčen.«

Noben republikanec ne sme skreniti. Vsi morajo ostati na liniji. Noben republikanec – ne v predstavniškem domu ne v senatu – ne sme glasovati proti Trumpu. Noben republikanec ne sme podpreti impeachmenta. Zakaj, ni nobena skrivnost: če bodo republikanci nepredušno enotni in soglasni, bo videti, kot da je impeachment le kaprica demokratske stranke, kot da gre torej le za poskus puča, nasilnega rušenja demokratično izvoljenega predsednika, le za maščevanje demokratske stranke, le za prevaro, fake news, le za manihejsko erekcijo kulturnega boja.

Ker pa Trump ve, da demokratom v senatu ne bo uspelo, hoče, da se impeachment čim prej – takoj, hitro! – premakne v senat, da bi lahko sam čim prej – takoj, hitro! – razglasil zmago. To itak nenehno počne – nenehno razglaša zmage. Tudi tedaj, ko izgublja. Nikoli ne priznaj poraza ali zmote, nikoli se ne opravičuj, vedno reci, da imaš prav in da si zmagal – to je Trumpova strategija, ki jo je Führer priporočal v Mein Kampfu in ki je ukrojena za »krizne«, stresne, polarizirajoče situacije, kot je impeachment. Bolj ko Trump polarizira Ameriko, lažje »zmaguje«. Bolj ko »zmaguje«, bolj polarizira Ameriko.

Bill Clinton je impeachment sicer preživel, toda Al Gore, njegov podpredsednik, je potem predsedniške volitve za kazen izgubil.

Da demokrate, ki bodo proti njemu vložili ustavno obtožbo, razglaša za lenobe, pokvarjence, bolnike, manijake in norce (za »močvirje«, ki ga bo itak izsušil in očistil), je enako nepresenetljivo, kot da za »pošteno« razglaša sojenje v senatu, v katerem imajo večino republikanci, in to, da poziva k hitri vložitvi ustavne obtožbe; navsezadnje prekleto dobro ve, da se demokratom ne bo nikamor mudilo in da bodo skušali impeachment čim dlje vleči. Ali bolje rečeno: impeachment bodo skušali čim dlje ohraniti na odprti sceni, pod žarometi. Pripeljali bodo nove priče, tudi Trumpove ljudi, »vse predsednikove može« (od Micka Mulvaneyja, šefa Trumpovega kabineta, do nekdanjega ministra za energetiko Ricka Perryja, zunanjega ministra Mika Pompea, pravosodnega ministra Billa Barra, nekdanjega svetovalca Bele hiše Dona McGahna in nekdanjega svetovalca za nacionalno varnost Johna Boltona), ki jih prej niso zaslišali. Morda bodo pripeljali celo psihiatre, ki hočejo pričati o Trumpovem mentalnem ustroju. Pustili bodo, da se impeachment vali – kot kepa. Nikoli ne veš – lahko se nanj še kaj prilepi. Kaj novega, šokantnega, neugodnega ali celo pogubnega za Trumpa, kakšna nova, spontana, dramatična, ekstremna informacija, kakšen nov »kronski« dokaz ali dokument, ki ga Bela hiša ni hotela predložiti, morda posnetek, kak nepričakovani delček mozaika, potemtakem nekaj prelomnega in transformativnega, nekaj, kar bi obrnilo javno mnenje, kajti zdaj je vse po starem.

Tisti, ki so Trumpa ljubili, ga – kljub Muellerjevemu poročilu, kljub ukrajinski aferi, kljub »šokantnim« pričanjem in razkritjem v kongresu, kljub najavi impeachmenta – še naprej ljubijo. Tisti, ki so ga sovražili, ga – zaradi Muellerjevega poročila, ukrajinske afere in najave impeachmenta – sovražijo še bolj, a jih je, kot kažejo sondaže, približno toliko, kot jih je bilo. Ukrajinska afera razmerij moči ni spremenila. Najava impeachmenta tudi ne. Podpora impeachmentu je po vseh razkritjih in zaslišanjih le rahlo zrasla. Trump ni nič manj priljubljen, kot je bil.

Demokrati bi imeli možnosti le, če bi Trumpu podpora opazno – izrazito, hudo, tektonsko – padla, saj bi potem republikanski senatorji raje dvakrat premislili, ali naj res podprejo tako osovraženega in propadlega predsednika, no, najbolj skorumpiranega ameriškega predsednika v sodobni zgodovini. Na kongresnih volitvah bi jih lahko slepo podpiranje skorumpiranega, osovraženega in propadlega predsednika stalo ponovne izvolitve. In sproti – v realnem času – bodo lahko videli, kako se njihove volilne baze odzivajo na posamezne faze impeachmenta. A do tedaj se mu republikanci ne bodo odpovedali, ker lepo in serijsko nastavlja konservativne sodnike. A tudi konservativni volivci, recimo evangeličani, se mu zlepa ne bodo odpovedali, ker ženskam tako brutalno omejuje reproduktivne pravice in abortus, ker nasprotuje zakonskim zvezam istospolnih, ker transspolnim ne priznava pravic, ker skuša na vsak način ustaviti javno financiranje kontracepcije, ker nastavlja le konservativne pro-life sodnike, ker navija za vrnitev šolske molitve, ker podpira krščanske šole, ker verjame v rasne in spolne hierarhije, ker ne trpi muslimanov, ker je ameriško ambasado v Izraelu prestavil v Jeruzalem in ker podpira Izrael, kjer naj bi se nekoč – menda prav kmalu, že tja do leta 2050, kot verjamejo evangeličani (81 odstotkov jih je volilo Trumpa, 55 odstotkov jih pravi, da je »Chosen One« in da ga je poslal Bog, 99 odstotkov jih nasprotuje impeachmentu, ker je v nasprotju z božjo voljo!) – izpolnile vse velike biblične prerokbe, z Jezusovo vrnitvijo vred.

Slow-motion Trumpovih laži

Toda Amerika je tako polarizirana, da Trump zaradi ukrajinske afere – vsaj do zdaj – ni izgubil niti enega volivca. Še več: Amerika je tako polarizirana, da morda tudi zaradi impeachmenta ne bo izgubil niti enega volivca. Kot je rekel med predvolilno kampanjo leta 2016: »Če bi stal sredi Pete avenije in nekoga ustrelil, ne bi zaradi tega izgubil niti enega volivca.« Ameriko mora le čim bolj polarizirati – in natanko to počne. Non-stop. Noč in dan. 24/7. Polarizira jo s tviti, izjavami, tviti, potezami, tviti, ukrepi, tviti, kontroverznostmi, tviti, nesramnostmi, tviti, primitivnostjo, tviti, grožnjami, tviti. In tviti, tviti in tviti.

Še huje: polarizira jo celo z aferami in škandali, ja, s kriminalom. Ko izbruhne afera, ko izbruhne škandal, je to v očeh njegovih volivcev le nov dokaz, da ga hočejo »močvirje«, liberalci, globoka država in mediji zrušiti, da ima prav in da je res žrtev zarote, »lova na čarovnice«. Vsaka afera, vsak škandal jih še bolj prilepi nanj. Vsaka afera, vsak škandal ga jim še bolj prikupi in priljubi. Škandali in afere delajo zanj. Trumpovi škandali in afere so »znamenja« njegovim volivcem, da so na pravi strani, da je vse pod kontrolo, da zmagujejo. Med predvolilno kampanjo jim je itak na ves glas obljubljal le zmagovanje, samo zmagovanje in nič drugega kot zmagovanje. »Če bom postal predsednik, bomo tako zmagovali, da vam bo kar dolgčas,« je ponavljal. In tudi: »Tako zelo bomo zmagovali, da boste utrujeni od zmagovanja in da boste rekli: Gospod predsednik, to je preveč! Ne moremo več! Prosimo, nehajte!« Imel je prav: Američani se zmagovanja nikoli ne naveličajo.

Impeachment ni nesmiseln, ker ima nepredvidljive posledice. Stranki, ki ga vloži, ni še nikoli eksplodiral v obraz.

Zato tudi nenehno producira afere in škandale. Ali natančneje: nenehno skrbi, da afere preglasijo druga drugo in da škandali preglasijo drug drugega. Nobena afera, noben škandal ne traja, saj se takoj pojavijo nove afere, novi škandali, novi ekscesi – in potem spet nove afere, novi škandali, novi ekscesi. In novi in novi tviti. Ljudje jih sploh ne morejo dojeti, zapopasti, obvladati, sprocesirati. Vse gre prehitro mimo. Nič ne traja. Nič se ne prime. Ljudje postajajo apatični – in anemični. Zakaj bi se žrli zaradi ene afere, če pa jih je toliko? Zakaj bi se vznemirjali zaradi enega škandala, če pa jih je toliko? Če Trumpa niso odpoklicali zaradi tistega škandala, zakaj bi ga zaradi tega? Kaj je storil, ko so ga dobili, da je ukrajinskega predsednika Zelenskega skrivaj pozival, naj sproži preiskavo proti Hunterju Bidnu, sinu njegovega političnega tekmeca Joeja Bidna, vemo – še Kitajsko je kar pred kamerami pozval, naj sproži preiskavo proti Bidnovemu sinu. Vidite, nič takega – to stalno počnem, je hotel reči. To je nekaj povsem vsakdanjega, normalnega! Trump škandal normalizira tako, da sproži nov škandal. Nenehno skače od ekscesa do ekscesa – sam usmerja in preusmerja pozornost, sam vodi naracijo. Mediji gredo za njim.

Če hočejo demokrati imeti kaj od impeachmenta, potem ga morajo upočasniti. Sami morajo usmerjati in preusmerjati pozornost ter voditi naracijo. »Če bi proces upočasnili, bi imela javnost sploh čas, da vsrka obilne dokaze njegovega neprimernega vedenja,« pravi Charles Sykes (Politico). Vsaj del javnosti bi lahko končno dojel, prebavil in mentalno sprocesiral razsežnosti Trumpovega početja. Če bi se vse skupaj upočasnilo, bi Trumpovo početje izgledalo manj sprejemljivo – groteskno, patološko, primitivno, ilegalno. Če bi se vse skupaj upočasnilo (če bi demokrati stopili na žogo, če bi dali javnosti priložnost, da zadiha, če bi zgodbe o Trumpovih zlorabah oblasti in »visokih zločinih in prekrških« ponavljali in ponavljali kot refren), bi si lahko kdo tudi premislil – bodisi neodvisni volivci ali pa nemara republikanci, celo kak republikanski kongresnik ali republikanski senator. Kar bi naredilo vtis – in morda vplivalo na izid novembrskih predsedniških volitev. Če torej Trumpa že ravno ne bodo odpoklicali, pa mu lahko zagrenijo volitve – in preprečijo ponovno izvolitev. Ali bolje rečeno: demokrati bi morali delati vse, da bi impeachment proti Trumpu uspel v smislu, kot je uspel proti Andrewu Johnsonu. Če bo Trump na sojenju v senatu prehitro in preveč zlahka oproščen, bo tudi predsedniške volitve dobil zlahka. Če torej hočejo, da impeachment uspe (kot je uspel proti Andrewu Johnsonu), potem ne smejo hiteti – do božiča ne sme biti vsega konec, kot hočejo nekateri demokrati. Trump računa natanko na božič – če se bo tisti del impeachmenta, ki se odvrti v predstavniškem domu, odvrtel do božiča, ga bodo prazniki dobesedno odpihnili. Januarja se ga ne bo več nihče spomnil. Kot da ga ni bilo. Če bodo demokrati hiteli, bodo delali za Trumpa, ki vedno počne natanko to – s hitenjem, hektičnostjo, maničnostjo, hiperaktivnostjo, neprestanim bombardiranjem skuša vse relativizirati in trivializirati, ustvariti noč, v kateri so vse krave črne, javnost pa izčrpati in nevtralizirati, celo zombificirati, mortificirati. »Hitrost je Trumpova prijateljica,« pravi Sykes. »Trump vedno računa, da bo begavi, vrtoglavi cikel novic, ogorčenja in dezinformacij zdrsnil mimo zanj škodljivih zgodb, še preden jih bodo ljudje dobro absorbirali in še preden bodo postavljene v kontekst.« Ljudje le pomežiknejo, pa zgrešijo zgodbe o Trumpovih zadregah, nadlogah, škandalih, aferah, provokacijah in primitivnostih – o otrocih v kletkah, o lažni dobrodelni ustanovi, o materialnem okoriščanju s predsedniško funkcijo, o lažeh, o korupciji, o rasizmu, o spolnih zlorabah žensk, o dohodnini in tako dalje. »Novice, ki so prej dominirale tedne in tedne, lahko zdaj izginejo prej kot v enem ciklu novic.« In če hočete dobro primerjavo: Američani so se z afero Watergate ukvarjali mesece in mesece. Vsi so o njej vedeli vse. Odvijala se je kot triler. Zdaj je drugače: vse Trumpove afere, z ukrajinsko vred, so le nišne.

Nove teorije zarote

Jasno, Trump bo že sproti delal vse, da bi javnost pozabila na impeachment – pričakujte nove afere, incidente, viharje, izbruhe besa in norosti, pričakujte nove in nove diverzije, pričakujte zastraševanja, strupene oglase, cinične spine, šoke, dezinformacije in stresne meteže disruptivnih tvitov, pričakujte nove in stare fikcije, pričakujte nove in stare lunatične teorije zarote. Tudi tisto, da se je v ameriške predsedniške volitve vpletala Ukrajina, ne pa Rusija, zato je Trump ukrajinske oblasti povsem upravičeno pozival k preiskavi ukrajinskih poslov Hunterja Bidna, sina demokratskega predsedniškega kandidata Joeja Bidna, in kalifornijskega podjetja CrowdStrike, ki naj bi strežnik s tajnimi mejli Hillary Clinton skrivalo v Ukrajini.

In ja, Trumpu bodo sodili v kongresu, ki v očeh njegovih volivcev nima nobene legitimnosti. Ravno nasprotno – v njihovih očeh velja za »močvirje«.

Američani debatirajo o tem, ali naj Trumpa odpokličejo ali ne, namesto da bi debatirali, ali naj ga hospitalizirajo ali ne.

A vprašanje je, kako daleč bodo šli demokrati. Če bi hoteli proces ustavne obtožbe upočasniti, bi bilo dobro, če bi natresli čim več členov ustavne obtožbe (od člena o Trumpovem spolnem nasilju do člena o Trumpovem okoriščanju s predsedniško funkcijo in člena o oviranju preiskave o ruskem vpletanju v ameriške predsedniške volitve), a so sklenili, da bo ustavna obtožba vključevala le dva člena – zlorabo oblasti (ker je Ukrajino pozival, naj s preiskavo tekmečevega sina poseže v ameriške predsedniške volitve) in oviranje dela kongresa (pri preiskavi ukrajinske afere). Menda so ustavno obtožbo na dva člena zreducirali zato, da bi ljudje vse skupaj lažje razumeli, da bi se torej z ustavno obtožbo lažje identificirali.

Je pa tudi res, da imajo demokrati še vedno dovolj priložnosti za zavlačevanje. Od Bele hiše in različnih ministrstev lahko zahtevajo to ali ono zaupno dokumentacijo – če je pristojni ne bodo hoteli izročiti in če bodo potrebne sodne odločbe, toliko bolje! Se bo pa vse skupaj vleklo. In čim globlje v volilno leto se bo vleklo, toliko bolje. Čim globlje v volilno leto se bo vleklo, tem zabavnejše bodo Trumpove teorije zarote. Teorija o tem, da vetrne turbine povzročajo raka, so že preteklost. Zdaj smo že pri teoriji o tem, da so za njegov oranžni videz krive žarnice v Beli hiši (ki jih bo treba nujno zamenjati z dražjimi!), in pri teoriji o tem, da Američanom podtikajo straniščne školjke, ki jih je treba izplakovati po desetkrat ali petnajstkrat, tako da mečejo stran ogromne količine vode.

Prav res – Američani so žrtve zarote.

Namesto da debatirajo o tem, ali naj Trumpa odpokličejo ali ne, bi morali debatirati, ali naj ga hospitalizirajo ali ne.