Zelena Evropska unija

Slovenija nima sreče, saj bo zaradi svojih geografskih značilnosti še posebej občutila nove podnebne spremembe. Če bi se temperatura v globalnem pogledu dvignila za 1,5 stopinje Celzija, bi bil ta dvig pri nas v povprečju višji. Torej bo v Sloveniji zaradi podnebnih sprememb več poplav, več suše, več neurij, več gozdnih požarov, več sprememb v biološki raznovrstnosti kot drugje.

Tudi zaradi tega je priporočilo posvetovalnega odbora za podnebno politiko, ki deluje pod pokroviteljstvom predsednika republike Boruta Pahorja, da naj Slovenija v najkrajšem možnem času »razglasi izredne podnebne in okoljske razmere« in da naj se pri nas vsaj na ravni državne in javne uprave najkasneje do leta 2030 doseže »neto ničelni izpust toplogrednih plinov«, logično. Praktično je to premajhen korak, a gre vsaj v pravo smer.

Zgolj kot medklic: evropski parlament je novembra razglasil izredne podnebne razmere. Enako so storile tudi nekatere druge države.

Politika se je očitno začela zavedati, kakšne težave nas čakajo v prihajajočih desetletjih. V sredo je predsednica Evropske komisije Ursula von der Leyen skupaj s podpredsednikom Fransom Timmermansom predstavila »evropski zeleni dogovor«, sveženj ukrepov, ki naj bi do leta 2050 iz Evrope naredil podnebno nevtralen kontinent. Kaj vključuje? Do leta 2030 naj bi bile emisije toplogrednih plinov znižane za 50 morda celo za 55% (prejšnji cilj je bil 40 %), leta 2021 naj bi se uvedla »ogljična carina« za izdelke iz držav z nižjimi okoljskimi standardi, prehod v okolijsko bolj vzdržno družbo naj bi bil pravičen in drzen. Oblikovan naj bi bil tudi sklad za pravičen prehod v brezogljično družbo, s katerim želijo v obdobju 2021–2027 spodbuditi za sto milijard evrov naložb …

Pa je to res dovolj? Leta 1997 so države podpisale Kjotski protokol, ki naj bi omejil človeški vpliv na segrevanje podnebja. Ker to ni bilo dovolj, je leta 2016 nastal še Pariški sporazum, a so tudi z njim težave: o pravilih za njegovo uresničevanje se pogajajo ravno te dni v Madridu (brez predstavnikov ZDA, ki so se vehementno in sebično izločile iz sporazuma).

Dobri nameni sami po sebi ne pomenijo veliko. Sopredsednik evropske parlamentarne skupine Zeleni Philippe Lamberts opozarja, da politične zaveze niso zakoni. »Pomembni bodo konkretni zakonodajni predlogi, ki jih bo v prihodnjih mesecih pripravila komisija. Če Ursula von der Leyen resno misli z novim zelenim dogovorom,« je dejal za bruseljski Politico, »potem ne bo imela podpore 100 % predstavnikov EPP, 100 % socialistov, 100 % liberalcev.« Industrija ima v Bruslju veliko lobistov.

Na začetku novembra je bil v reviji BioScience objavljen članek, da se podnebna kriza poglablja hitreje, kot je pričakovala večina znanstvenikov. Besedilo je podpisalo več kot 11.000 znanstvenikov, med njimi nekateri iz Slovenije. V članku je zapisan tudi stavek, da bi moral biti cilj človeške družbe sprememba v razumevanju pomena rasti. Zapisano je, da bi si morali namesto rasti BDP prizadevati za ohranjanje ekosistemov in zmanjševanje neenakosti. Natanko to sta nedavno povedali tudi premierki Islandije in Škotske, Katrin Jakobsdottir in Nicola Sturgeon.

Podnebne spremembe ne bodo ustavljene samo s smelim evropskim zelenim dogovorom. To je prvi korak. Življenje bo na Zemlji prijaznejše le, če bo človeštvo začelo razmišljati onkraj diktature neskončne gospodarske rasti. Za to spremembo pa želje Ursule von der Leyen niso dovolj. Njene besede o tem, »da je model rasti, ki je utemeljen na fosilnih gorivih in onesnaževanju, zastarel«, so šele začetek. Ursulo von der Leyen v prihajajočih mesecih čakajo številne politične bitke.