Marcel Štefančič jr.

20. 12. 2019  |  Mladina 51  |  Kultura  |  Film

Portret mladenke v ognju

Portrait de la jeune fille en feu, 2019, Céline Sciamma

zelo za

Ljubezen kot umetnina.

Portret mladenke v ognju je zgodba o dveh mladenkah, Marianne (Noémie Merlant) in Héloïse (Adèle Haenel), ki si skušata druga drugo čim bolje, čim natančneje in čim bolj doživeto zapomniti. Še več: druga drugo si skušata vklesati in sportretirati v spomin. Zato si druga drugo neprestano ogledujeta. Nobenega detajla nočeta zamuditi. Nobene poteze, nobenega tika, nobenega odtenka kože, nobenega kodra, nobene dlake. Dlačice. S pogledi se objemata, slačita, oblačita. Ko sta sami (ko moški izginejo), je svet njun. Ko sta goli, izgledata tako, kot da bi ju kdo naslikal. Ko se ljubita, vesta, da to ne bo trajalo. Zato si skušata vse to čim bolj vtisniti v spomin.

Piše se leto 1770, družba je globoka patriarhalna, moški so gospodarji žensk, ženska ne more živeti z žensko – slej ko prej ju bodo ločili. In nikoli več se ne bosta videli. Filma tedaj še ni bilo, zato si bosta morali druga drugo zapomniti slikarsko. In morali bi videti njune poglede. Morali bi videti, kako se gledata. Morali bi videti, kaj se zgodi, ko želja dobi oči. Morali bi videti, kako se s pogledi slikata. Marianne je v palačo na nekem bretanskem otočku itak prišla zato, da bi po naročilu Héloïsine matere (Valeria Golino) skrivaj naslikala Héloïsin portret, ki naj bi ga poslali nekemu aristokratu, “gospodu iz Milana”, s katerim naj bi se Héloïse poročila. Gospod si bo ta “poročni” portret verjetno obesil na steno, morda zraven kake nagačene glave ustreljenega jelena ali medveda. Še nikoli se nista videla – Héloïse, ki se je nedavno vrnila iz samostana, bo postala njegova trofeja, njegova posest. Héloïse je zadnja, ki bi hotela, da kdo naslika njen “poročni” portret, navsezadnje, njena sestra je raje naredila samomor, kot pa da bi se poročila z moškim, ki ga ni še nikoli videla, zato si jo Marianne, ki hlini njeno spremljevalko in družabnico, najprej le pozorno in intenzivno ogleduje, da bi jo lahko v svojem ad hoc ateljeju sproti slikala po spominu, toda njeno pozorno in intenzivno – navidez bežno – ogledovanje zlagoma preide v zaljubljeno, strastno, obsedeno požiranje in zapeljevanje. Jo tako dobro naslika, da se vanjo zaljubi? Ali pa se vanjo zaljubi, da bi jo lahko naslikala? Umetnost nam priskrbi fantazmatski okvir, omogoči nam, da se zaljubimo, hoče reči Céline Sciamma, avtorica Pobalinke in Bande punc, ki njuno zaljubljenost snema tako, kot da je nekaj, kar se je zgodilo prvič – ne kot nekaj, kar se je njima samima, Marianne in Héloïse (Orfeju in Evridiki 18. stoletja), zgodilo prvič, temveč kot nekaj, kar se je zgodilo prvič sploh, prvič v zgodovini človeštva in prvič v zgodovini filma. Marianne in Héloïse, Orfej in Evridika s konca 18. stoletja, imata občutek, da izumljata nekaj novega in originalnega – in Portret mladenke v ognju, ultimativni ljubezenski film, jima prikima. Njuna ljubezen je umetnina. To, da je ogrožena in da ne bo trajala, ji daje ogenj. (Kinodvor)

Pisma bralcev pošljite na naslov pisma@mladina.si. Minimalni pogoj za objavo je podpis z imenom in priimkom ter naslov. Slednji ne bo javno objavljen.