Pregled leta: Čas je za zeleno, čas je za ženske

Ursula von der Leyen je prva ženska, ki vodi evropsko komisijo. Njena komisija je prva v zgodovini EU, v kateri na komisarskih stolčkih sedi skoraj toliko žensk kot moških (12 vs. 15). Decembra je ponosno sporočila, da je od vseh komisarjev zahtevala, naj bo tudi v kabinetih število žensk in moških izenačeno. »Gre za manjšo revolucijo,« je zapisala, »a to bi moralo biti nekaj vsakdanjega, to sploh ne bi smelo biti posebno vprašanje.«

Boj za enakopravnost je nekaj dobrega, v politični karieri nekdanje nemške ministrice za obrambo je bilo podobnih simbolnih potez, odločitev, ki so prinesle osvoboditev žensk, veliko. A njene poteze same po sebi še ne pomenijo ničesar. Kot je dejala nemška pisateljica Sibylle Berg, je Ursula von der Leyen pač ženska, kot je bila »ženska tudi Margaret Thatcher«.

Pomembnejše je vprašanje, iz kakšnega političnega okolja prihaja. Je tesna zveznica Angele Merkel, na ta položaj jo je predlagal Emmanuel Macron, njeno ime se je pojavilo v času, ko je želel skrajni desni del Evropske ljudske stranke izsiliti svojega kandidata ali vsaj politično pot, po kateri naj bi hodila evropska komisija. Nazadnje mu ni uspelo, kot se tudi maja na evropskih volitvah ni posrečil populistični udar v Evropi.

Prva politična poteza evropske komisije je bila predstavitev zelene alternative, projekta #EUGreendeal, ki naj bi prinesel rast, čistejše okolje, boljše življenjske razmere, bolj zdrav planet … Gre za velike besede, ki so drugačne od kakšne lizbonske strategije. Pustimo navdušenje ob strani, kaj drugega od paradigmatske spremembe političnega mišljenja in delovanja Evropski uniji niti ne preostane.