Pregled leta: Prehranjevalski presežki

Naj soundtrack: Milka, Kranjska Gora
Naše navdušenje nad Milko se je začelo, ko smo dojeli, da iz zvočnikov prihaja natančno kurirana playlista kultnih The Tiger Lillies, in se še okrepilo, ko se je nato tudi na polju osnovne dejavnosti izkazovala kot izjemen vrelec prijetnih presenečenj. Milka je zelo samosvoj pogon, ki gosta s provokativnimi, a domišljenimi in odlično izvedenimi intervencijami ne pusti hladnega.

Naj jetrca: Zeleni Gaj, Fokovci
Zeleni Gaj bi veljalo vpisati na kakšen seznam nesnovne kulturne dediščine, ki ga bo znal čim dlje ohranjati takšnega, kot je: s špricerji v sodčkastih kozarcih, neponarejeno in nespakljivo prijazno postrežbo, prijetno urejenostjo prostora ter iskreno in pošteno domačo kuharijo vred. Obvezen postanek na vandranjih onstran Mure!

Naj komplet: Špacapan, Komen
Kuharija je pri Špacapanih odlična, a je pravzaprav le zadnja točka, pred katero so naturalno vinarjenje v steklenih bučah, suho zorenje govedine, sušenje mesnin, staranje sirov, cimpranje žganjic in celo pravcata balzamična kisarna z dvema špurama (rebulov, teranov kis) vedno manjših sodčkov.

Naj vinski kombo: Faladur, Ajdovščina
V temle vipavskem vinskem showroomu pripravljajo tako zanimive prigrizke, da smo se na koncu že spraševali, kdo koga bolj podpira – hrana vino ali pač obratno. No, obisk priporočamo predvsem zaradi vin, ki jih toči, in detajlno podučenega upravitelja pogona, ki je našel zdravo kombinacijo podatkovno-tehničnega in organoleptično-inspirativnega besednjaka.

Naj holistika: Alchemist
Holistično obedovanje v restavraciji 28-letnega Rasmusa Munka je res next-level fascinantno doživetje, v katerem – in to je mogoče še najpomembneje – vsi ambientalni, dramaturški, strežni in uprizoritveni elementi niso tam zato, da bi zgolj fascinirali, ampak skupaj z idejno in izvedbeno briljantnimi jedmi tvorijo izjemen holistični spektakel. Če ne bi doživel, ne bi verjel, da je kaj takšnega sploh mogoče.

Naj gajstnica: Tonka, Vršič
Obisk Tonkine koče je prvenstveno družabno doživetje – tako simpatično gajstnih oštirk je v domovini mogoče za prste ene zelo nerodne tišlarske roke – a mimo gostoprimskega naturalizma tu marsikatero reč tudi zelo dobro skuhajo in postrežejo. S ponyjem ravno ne bi rinil do gor, ampak postanek pri Tonki tik pod Vršičem bo dobro del avtu in vozniku.

Naj vztrajniki: Klinec, Medana
Obisk kmetije Klinec ne pomeni le hrane, ampak tudi (če ne celo predvsem) vina, ki jih od vinograda prek kevdra do buteljk pridelujejo na hardkorovsko naraven, nizkointervencijski način. Na domačiji Klinec je še vedno (kot že dolga leta) vse – ambient, hrana, vina, počutje – preprosto in pristno. Verjetno zato, ker so taki ljudje.

Naj birt: Pr’Pepet, Škofja Loka
Pr’ Pepet je večnamenski plac – gostinski obrat je malo tudi galerija in občasni glasbeno-literarni prireditveni prostor – kot bi ga moral imeti vsak slovenski kraj: lokal z zagnanim gospodarjem, katerega prijetna družba ter iskrena in okusna košta je resna alternativa domačemu kavču. Gre za gostinski faktor x, ki se ga človek ne more priučiti – ali ga imaš ali pa ga nimaš. Tu ga imajo.

Naj redefinicija: Silene, Doberdob
Že ko smo prestopili silenski prag, je postalo kaj hitro jasno, da ne gre za stereotipni, rustikalni kmečki turizem, ampak za mladostno interpretacijo tovrstnega gostinskega obrata, ki pa se tradicije vseeno drži na najpomembnejših točkah – pri selekcioniranju surovin, upoštevanju sezon in tem, da veliko večino stvari pripravljajo sami.

Naj pica: Tia’s, Črnuče
Prestolnica je dobila picerijo, ki se ne hajpa s hipsterskimi buzzwordi, centraškim šminkerajem in navitimi cenami, ampak preprosto peče vrhunske pice: dva dni na hladnem vzhajano testo oblikujejo v ovalne pice dveh velikosti – za odkrivanje številnih oblog priporočamo manjše; ko/če boš našel svojo najljubšo, pa le udri po veliki.