1917

zelo za

Pota slave.

V Cankarjevi črtici Kostanj posebne sorte, objavljeni v Podobah iz sanj, enooka Marjeta sanja, da po kostanju, ki stoji zunaj mesta, leze zlat hrošč. “Leze od tal, po deblu, na to vejo, na drugo; in mahoma je bilo zlatih hroščev toliko, da je bilo skoraj listov premalo; na vsakem se je sončil po en cekin.” Zato se zjutraj z rovnico in motiko odpravi tja in začne kopati, kopati in kopati, “Bog se usmili, do ranega jutra,” dokler ni slišati le še njenega silovitega krika. “Joj, ljudjé božji! Joj, prejoj!” Vidi pa tole: “Vse nedaleč krog kostanja je bila zemlja razkopana in razorana za najmanj pol sežnja nagloboko. Med mogočnimi koreninami, ki so se vile in bahale brezkončno na vse strani, so se kopičile same človeške lobanje; tiste jame, v katerih so bile nekdaj oči, so bile polne prsti in blata: iz nekaterih je vzklila trava kar čez noč. Druge kosti so bile vsekrižem razmetane, tako da bi nihče ne mogel razbistriti, h kateri lobanji sodijo. Objemala se je rama z gležnjem. Teh belih, mirnih, od prsti in črvov oskrunjenih reči pa je bilo toliko, da se jih ni dalo prešteti.

Če bi kopali še nadalje in še na globoko, bi morda razgrnili tako pokopališče, da ga na svetu še ni bilo.” To je popolna – ja, zares sanjska! – podoba bojišča I. svetovne vojne, morbidna podoba pokopališča I. svetovne vojne. In natanko tako aprila 1917 v severni Franciji izgleda “nikogaršnja zemlja”, brisan prostor med britansko in nemško vojsko, čez katerega se v filmu 1917 odločno, vročično, manično prebijata britanska vojaka, korporala Schofield (George MacKay) in Blake (Dean-Charles Chapman), ki morata britanske poveljnike na drugi strani fronte urgentno – in za vsako ceno! – posvariti, naj odpovejo frontalni napad na nemške položaje, ker so jim Nemci pripravili smrtonosno past. Povsod so apokaliptično opustošenje, polja, jarki, kraterji, tuneli in bunkerji smrti, izmaličena trupla, ki jih glodajo podgane, odsekane okončine, razstreljeni, iznakaženi konji, roji muh, kužno blato, bodeča žica, razrita zemlja, razvaline, uničena mesta, goreči piloti, gnitje in pekoč smrad, neizrekljive grozote, tematski park permanentnega terorja, klavnice in boja za preživetje. Njuno dolgo, mučno, napeto “napredovanje” proti drugi strani – posneto kakor v enem samem briljantno intenzivnem, imerzivnem, osupljivo koreografiranem, birdmanskem neprekinjenem kadru (via Roger Deakins), iz katerega se v “realnem času” stegujejo nasilje, kri, ogenj, katastrofa – je strašno samomorilsko civilizacijsko nazadovanje. Njuna Odiseja je Inferno, nadaljevanje kapitalizma z drugimi sredstvi, spopad kapitalizmov na odprti sceni. Kot bi rekel Cankar: “Stali so bledi, noben jezik ni zinil.”