Ameriški taliban

Ka-buuum! Trump je zapovedal brezpilotni letalski atentat na generala Kasema Solejmanija, poveljnika posebnih enot iranske revolucionarne garde. In res – 2. januarja ga je sredi Bagdada, kamor je prispel na pogreb žrtev ameriškega napada, razstrelil MQ-9 Reaper. Slišalo se je po vsem svetu. Od kralja gverilskega, asimetričnega vojskovanja, junaka iransko-iraške vojne, borca proti Islamski državi in arhitekta protiameriških paravojaških milic je ostal le prstan.

Iran je zagrozil s »strahovitim maščevanjem« in »ostrimi povračilnimi ukrepi«. In res so – v skladu z 51. členom ustanovne listine Združenih narodov, kot so rekli – vrnili udarec in »sorazmerno« in »samoobrambno« raketirali ameriški oporišči v Iraku, Al Asad in Erbil, iz katerih je priletel dron, ki je likvidiral Solejmanija. To je bil le povračilni ukrep in ne vojno dejanje. Udarili so hudo, a ne prehudo. Na raketah je bil podpis Irana, ne pa njegovih surogatov, alias “proxyjev”. “Najmogočnejša vojska na svetu,” kot je svojo vojsko označil Trump, ni prestregla niti ene iranske rakete.

Na Trumpovo glavo so razpisali 80 milijonov dolarjev, Hesamodin Ašna, svetovalec iranskega predsednika Hasana Rohanija, je tvitnil povezavo na Forbesov spletni spisek Trumpovih nepremičnin v Ameriki in Evropi (igranje golfa na Trumpovih igriščih bo odslej smrtno nevarno, kakor bo smrtno nevarno tudi žuriranje v Trumpovem Mar-a-Lagu), Trump pa je rekel, da je s tem, ko je likvidiral Solejmanija, preprečil vojno, teror, nasilje in napad na ameriške sile. »Tega nismo storili, da bi začeli vojno. To smo storili, da bi vojno ustavili.«

Pa še kaj! Kakšen kretenizem! Prvič, napada na ameriške sile s tem niso preprečili, ampak so ga s tem povsem očitno izzvali. In drugič, Trump tu spominja na italijanske in nemške teroriste (Rdeče brigade, Baader-Meinhof), ki so v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja pobijali in razstreljevali direktorje bank in korporacij, saj so bili prepričani, da bodo s tem zadeli in preluknjali srce multinacionalnega kapitalizma. Ali bolje rečeno: prepričani so bili, da bodo s pobijanjem direktorjev bank in korporacij zrušili multinacionalni kapitalizem, sistem, da mu bodo s tem zadali smrtonosni udarec. Jasno, multinacionalni kapitalizem se ni zrušil. Nič se ni spremenilo. Sistem se ni razsul. Verižne reakcije ni bilo. Multinacionalni kapitalizem je brez središča, brez glave, brez srca. Ne moreš ga pokončati z atentatom. Ne, nič ne pomaga, če ubiješ direktorja banke ali korporacije – nastavijo pač novega. Ta, ki je bil prej številka 2, postane številka 1. To je vse. Kolo se vrti naprej. V sistemu je vsakdo zanemarljiv. Vsakogar je mogoče žrtvovati.

Kar velja tudi za teroristične organizacije. Spomnite se le, kako so se ameriške oblasti – še v času vlade malega Busha – hvalile: Vesela novica! Ubili smo drugega človeka Al Kaide! Kot da so s tem kaj dosegle. Prav nič – ta, ki je bil prej številka 3 Al Kaide, je zdaj postal številka 2. To je bilo vse. Toda bušiji so malce kasneje spet povsem mirno oznanili: Vesela novica! Ubili smo drugega človeka Al Kaide! Spet so ustvarjali vtis, da so Al Kaidi zadali smrtonosni udarec – in spet se ni nič spremenilo, le dotedanji številka 3 je postal številka 2.

Ta igra se je potem nadaljevala pri Islamski državi – in zdaj še pri Iranu, ki so ga Američani že v času malega Busha uvrstili na »os zla«. Toda posebne enote iranske revolucionarne garde se zaradi atentata na svojega poveljnika niso razsule, kaj šele sesule – Esmail Kani, ki je bil doslej številka 2 posebnih enot, je pač postal številka 1. To je vse. Z atentatom na Solejmanija, ki je veljal tudi za drugega človeka islamske republike, niso zadali smrtonosnega udarca ne posebnim enotam revolucionarne garde ne iranski revoluciji, ki jo revolucionarna garda»straži«.

Tudi sicer je to, kar je storil Trump, kretensko. Likvidirati je dal sovražnika, ki ga Američani dobro poznajo. Ali kot bi rekli: imeli so ga »pogruntanega«. Očitali so mu marsikaj (da je pomagal Bašarju al Asadu, da je podpiral Hezbolah, da je posegal v Jemen, da je orkestriral sestrelitev ameriškega drona, novoletno obleganje ameriške ambasade v Bagdadu, raketni napad na ameriško osebje v Kirkuku in množične proteste proti iraški vladi, da je kriv za smrt številnih ameriških vojakov, da je organiziral napade na tankerje v Hormuški ožini in na savdska naftna polja, da je načrtoval atentat na savdskega ambasadorja v Ameriki, da je podpiral terorizem, da je sejal kaos ipd.), toda vedeli so, kako deluje, kaj počne, kaj lahko pričakujejo. Bil je predvidljiv. Hej, posebnim enotam revolucionarne garde je poveljeval 22 let! Zdaj bo poveljnik posebnih enot postal nekdo, ki ga ne poznajo tako dobro. Nanj se bodo morali šele privaditi. Morali ga bodo šele »raziskati« in »preštudirati«, kar pa utegne biti drago. Ne v dolarjih, temveč v truplih. V času hladne vojne tega niso počeli – ameriške obveščevalne službe niso delale atentatov na voditelje sovjetske ali vzhodnonemške obveščevalne službe. Le zakaj bi to počele? Saj niso bile nore! Raje so pustile, da sovražni obveščevalni službi poveljuje nekdo, ki ga poznajo – dlje ko ji je poveljeval, toliko bolje! Logično: položaj je bil preprosto preresen, da bi vodenje sovražnih obveščevalnih služb prepuščale neznancem.

Zakaj je potem Trump pritisnil na rdeči gumb? Zakaj je zapovedal atentat na Solejmanija? Iz povsem banalnega razloga: ker hoče dobiti predsedniške volitve. Ker hoče ostati v Beli hiši. Ker je hotel narediti vtis. Ker je hotel pokazati, da ni le papirnati tiger, da je odločen, da z njim ni šale in da ima jajca. Trump je patološki, megalomanski, grandomanski, groteskni, destruktivni narcis, zato hoče občudovanje, čaščenje, oboževanje, laskanje, dobrikanje, prilizovanje in vzklikanje – aplavz! Verjame v najbolj lunatične teorije zarote, a tudi v ultimativno teorijo zarote – da ga je poslal Bog!

Trump hoče dobiti predsedniške volitve. Ostati hoče v Beli hiši. Pokazati hoče, da ni le papirnati tiger, da je odločen, da z njim ni šale in da ima jajca.

In seveda: to je storil zato, ker je to lahko storil. Ker mu tega ni mogel nihče preprečiti. Progresivni kongresniki – med njimi tudi številni republikanci – so skušali lani ob sprejemanju 738-milijardnega obrambnega proračuna dodati še dva amandmaja, ki bi Trumpu eksplicitno preprečevala vojaški napad na Iran brez dovoljenja kongresa, ali natančneje: Trump z denarjem, ki so ga odobrili za obrambo, brez odobritve kongresa ne bi smel napasti Irana (drugi amandma bi razveljavil zakon, ki je ameriškemu predsedniku omogočal, da napade vsako državo, za katero bi se pojavil sum, da je bila vpletena v teroristični napad na Svetovni trgovinski center). Vnaprej so prekleto dobro vedeli, kaj bi se lahko zgodilo, če bi imel Trump proste roke. Vnaprej so s tako rekoč znanstveno natančnostjo vedeli, da bi lahko pred predsedniškimi volitvami, če bi mu kazalo slabo (zaradi impeachmenta mu 10 mesecev pred volitvami res ne kaže najbolje), začel vojno proti Iranu – in iztiril svet. Vnaprej so vedeli, da mu ne morejo zaupati vse tiste strahovite moči, ki pride s predsedniško funkcijo. Vnaprej so vedeli, da ga morajo ustaviti – tam in zdaj. Pa ga niso. Vedeli so, kakšen je. Vedeli so, da bo oblast slej ko prej zlorabil. Vedeli so, da se bo slej ko prej osebno okoristil s predsedniško funkcijo – in da bo zunanjo politiko slej ko prej zlorabil v povsem zasebne predvolilne namene. Izsiljevalsko nagovarjanje ukrajinskega predsednika, naj sproži preiskavo proti sinu njegovega političnega tekmeca Joeja Bidna, ni bilo še nič.

Pustili so mu proste roke, čeprav je bilo popolnoma jasno, kam pes taco moli, navsezadnje, maja 2018 je na hitro in bombastično – oh, in brez razloga – odstopil od jedrskega sporazuma z Iranom (da bi lahko »pljunil na Obamo«, kot je v eni izmed tajnih depeš zapisal Kim Darroch, britanski veleposlanik v Ameriki), Iranu pa je neprestano in vztrajno grozil ter nekje vmes nadenj skoraj poslal rakete. Protivojne organizacije (MoveOn, Indivisible ipd.), ki so leta 2003 burno in bučno protestirale proti Bushevi invaziji na Irak, niso puščale nobenega dvoma, da je to huda napaka. »To je blank check za brezkončne vojne, gorivo za dodatno militarizacijo ameriške zunanje politike in darilo Donaldu Trumpu,« so zapisale, ko je kongres sklenil, da Trumpa pri vojnah ne bo omejeval. Kot pravi Ezra Levin, eden izmed direktorjev aktivistične organizacije Indivisible: »Lažejo, da bi našo pozornost odvrnili od impeachmenta. Lažejo, da bi nas spravili v vojno. Lažejo, da bi Trumpu zagotovili ponovno izvolitev. Ne verjemite niti besede.«

Gora dokazov

Prav res – Trumpovi administraciji ni mogoče verjeti niti besede, ker zgolj ponavlja laži, s katerimi je Ameriko in svet leta 2003 zasula Busheva administracija. Saj veste: slišali smo, da je Irak povezan z Al Kaido, da je 11. septembra 2001 sodeloval pri terorističnem napadu na Svetovni trgovinski center in Pentagon, da razvija orožje za množično uničevanje, da je tik pred tem, da napade »ameriške cilje«, da pomeni »neposredno grožnjo« in da so življenja Američanov v nevarnosti.

Trumpova administracija zdaj to le napol robotsko in brez sramu replicira. Kot da je Trump Bush, Solejmani pa Irak. Bela hiša je takoj po atentatu sporočila, da je Solejmani pomenil »neposredno grožnjo«, da je ogrožal življenja Američanov, da je pripravljal napade na ameriške cilje – in da so z atentatom nanj »rešili življenja Američanov«.

Obstajajo kakšni dokazi, da je Solejmani pripravljal napade na Američane? Ne. Rukmini Callimachi, reporterka New York Timesa, pravi, da Trumpova administracija ponuja tri »dokaze«. Prvič, »vzorec Solejmanijevih potovanj«. Drugič, Solejmanijevo prošnjo za vrhovno ajatolsko odobritev neke nedoločene »operacije«. In tretjič, iransko nasprotovanje ameriškim interesom v Iraku.

So ti »dokazi« res dokazi, da je Solejmani pripravljal napad na Ameriko? Ne, ti »dokazi« še najbolj spominjajo na tisto famozno »goro dokazov«, s katero je skušal ameriški zunanji minister Colin Powell na začetku leta 2003 Združene narode prepričati, da Sadam Husein pripravlja napad na Ameriko, da ima biološko orožje in da je tik pred izdelavo jedrskega orožja.

»Gora dokazov« je bila kakopak Mount Everest laži, zavajanja, polresnic, fabrikacij, dezinformacij, »alternativnih dejstev« – popolni fake news. Britanski Channel 4 je kmalu zatem razkril, da je Powell navajal že zdavnaj razveljavljene ali pa zastarele podatke in da je – še huje! – številna »dejstva« prepisal kar iz eseja nekega študenta. No, naslednje leto pa je tudi posebna ameriška komisija – Iraq Survey Group – ugotovila, da so bili »dokazi«, ki jih je v Združenih narodih predložil Powell, netočni. Irak ni pripravljal napada na Ameriko. Ni bil povezan z Al Kaido. In ni imel orožja za množično uničevanje. Da ima Irak orožje za množično uničevanje, je bila masivna teorija zarote – pogubna in katastrofalna za Irak, Bližnji vzhod, svet, Evropsko unijo in tudi Slovenijo. Ta teorija zarote je uničila Irak, ustvarila Islamsko državo, razdejala Sirijo, razselila na milijone ljudi, povzročila opustošenje, bedo, teror in kaos, prinesla posiljevanje, obglavljanje in sežiganje ujetnikov ter lansirala veliko begunsko krizo, ki je v Evropski uniji podžgala populizem, etnonacionalizem in rasizem.

Ker je očitno začela tudi Trumpova administracija spletati masivno teorijo zarote, ne preseneča, da nas je zunanji minister Mike Pompeo spomnil, da Iran razvija jedrsko orožje (nič novega pravzaprav, saj Trumpova administracija stalno ponavlja to laž), in da je podpredsednik Mike Pence oznanil, da je Solejmani pomagal teroristom, ki so 11. septembra 2001 ugrabili potniška letala ter razstrelili Svetovni trgovinski center in Pentagon.

Kaj je hotel reči, je na dlani: Iran je bil povezan z Al Kaido. Mar res? Prvič, Solejmani – bolj Franc Ferdinand kot Osama bin Laden ali Abu Bakr al Bagdadi – je bil šiit, teroristi, ki so napadli Svetovni trgovinski center, pa so bili suniti (in suniti imajo šiite za heretike, ki si zaslužijo smrt). Drugič, komisija, ki je preiskovala ozadje napada na Svetovni trgovinski center, je v zajetnem poročilu eksplicitno poudarila, da Iran ni vedel, da Al Kaida pripravlja napad na Svetovni trgovinski center. In tretjič, Solejmanija to res masivno poročilo ne omenja – niti enkrat. Te, ki so izvedli napad, so sicer v letih 2000/01 spustili skozi Iran, pravi poročilo, a tedaj še sami niso vedeli, kakšne načrte ima vodstvo Al Kaide. Toda po drugi strani: Mike Pence je leta 2003, ko je bil še kongresnik, navdušeno oznanjal, da so »v Iraku našli orožje za množično uničevanje«.

To, kar se bo zgodilo v Iraku in regiji, bo pljusknilo tudi v Evropo, z novim valom fašizacije vred.

Slišali smo, da je šlo za »anticipatory self-defense«, za preventivni udarec, s katerim bodo odvrnili vse »prihodnje iranske napade«, da je Solejmani kriv za »smrt milijonov ljudi« in da je svet zdaj, po njegovi smrti, varnejši. In da so zdaj »varnejši tudi Američani v regiji«. Kot da smo leta 2003. Varnejši? Var-nej-ši? Zakaj je potem ameriško zunanje ministrstvo takoj po atentatu na Solejmanija vse Američane, ki živijo v Iraku, pozvalo, naj takoj – immediately! – zapustijo Irak? Ne-var-nej-ši! Res smo jebenega leta 2003. Čisto zares. Ameriški mediji so bili z atentatom na Solejmanija bolj ko ne zadovoljni, saj so poudarjali, da si je smrt zaslužil – tako so se leta 2003 odzvali na atentat na Irak. Neokonservativni »jastrebi«, ki so leta 2003 pozivali k obračunu z Irakom in »osjo zla«, zdaj slavijo Trumpa – kot so leta 2003 slavili malega Busha. Trump je rekel, da bi z Iranom hitro opravili, da bi bilo torej vojne z Iranom »zelo hitro konec« – tudi leta 2003 so bušiji zagotavljali, da bo napad na Irak »sprehod«, »kirurški poseg«. Bush je kršil mednarodno pravo – Trump tudi. Bush je Irak napadel zaradi nafte – tudi Trump naj bi bil dal Solejmanija likvidirati zaradi nafte. Kot pravi Michael Hudson (CounterPunch): »Vse kaže, da je Solejmani v Irak prišel, da bi z iraško vlado ponovno prevzel nadzor nad naftnimi polji, za katera je predsednik Trump glasno trdil, da jih bo zasegel.« Trump je Irak že leta 2018 pozival, naj Ameriki povrne stroške vojaškega posega, potem pa je leta 2019 poudaril, da bi bilo najbolje, če bi Irak Ameriko – svojo rešiteljico, svojo osvoboditeljico – izplačal kar v nafti. Ker se Irak ni dovolj prepričljivo odzival, je dahnil: »Zakaj jim preprosto ne vzamemo nafte?« Bush je vedno zanikal, da so Irak napadli zaradi nafte, Trump pa je populist, ki ne more iz svoje kože, zato vse pove tako, kot je.

Bush je vojno proti terorju razglasil za večno, permanentno vojno – tudi Trump si skuša na vsak način priskrbeti večno, permanentno vojno. Zakaj ne bi udarili še na 52 iranskih ciljev, z rafinerijami vred?

In tako kot so leta 2003 bušiji razglašali, da bi se morali Sadama Huseina že zdavnaj znebiti, je Trump zdaj tvital, da bi se morali že zdavnaj znebiti Solejmanija. Že zdavnaj? Barack Obama in mali Bush se ga nista hotela znebiti – bala sta se, da bi bile posledice prehude in da bi to lahko sprožilo še ameriško-iransko vojno. Trumpu je vseeno – dobiti hoče le volitve.

Pasji dnevi

Kdor ni videl filma Pasji dnevi (Wag the Dog), v katerem ameriški predsednik napade Albanijo, da bi pozornost javnosti odvrnil od seksualnega škandala (Bill Clinton je malce kasneje to repliciral in vivo!), ga gleda zdaj.

Trump, prijatelj diktatorjev, fen vojnih zločincev, ljubimec Kim Džong Una in »avtor« knjige The Art of the Deal (!), ki je pred leti nenehno tvital, da bo Barack Obama napadel Iran, da bi lažje dobil volitve, in ki je trdil, da sta Bushevi vojni v Afganistanu in Iraku največja napaka v ameriški zgodovini, je drugega človeka iranske republike (kar je nekaj takega, kot bi Iranci likvidirali ameriškega obrambnega ministra), drugega človeka države, s katero Amerika uradno ni v vojni, likvidiral brez odobritve kongresa – ker hoče preglasiti impeachment in dobiti volitve. Sprožil je vojno proti Iranu – ker hoče preglasiti impeachment in dobiti volitve. Odobril je teroristično dejanje, ki bi lahko turbulentno, spiralno in nezajezljivo destabiliziralo Irak, Iran, Libanon, Sirijo, Palestino, Jemen, ves Bližnji vzhod, Zaliv in svet – ker hoče preglasiti impeachment in dobiti volitve.

Iraški parlament je izglasoval izgon ameriške vojske iz Iraka (dron, ki je pokončal Solejmanija, je pokončal tudi tri poveljnike mogočne iraške paravojaške milice Kataib Hezbolah), po svetu že razstreljujejo ameriške vojake (Kenija), po Iranu, Iraku in sploh Bližnjem vzhodu odmeva »Smrt Ameriki!«, cene nafte na svetovnem trgu so krepko zrasle, Iran je napovedal, da svojih jedrskih programov ne bo več omejeval in da izstopa iz jedrskega sporazuma (dirka proti Bombi se začenja!), a vse to Trumpa ne moti – ker hoče preglasiti impeachment in dobiti volitve. Pritisnil je na gumb, ki lahko sproži globalno verižno reakcijo in III. svetovno vojno – ker hoče preglasiti impeachment in dobiti volitve. Pred časom se je itak pritoževal, da ima Amerika orjaški jedrski arzenal, vendar ga nikoli ne uporabi – kakšna škoda se dela! »V Beli hiši je norec,« pravi Bandy X. Lee, psihiatrinja z univerze Yale.

Nekaj globoko rasističnega je v Trumpovem permanentnem, sadističnem, idiotskem rušenju in razveljavljanju Obamovih zakonov in dosežkov.

A vse, odkar je »pljunil na Obamo«, njegova norost flirta s katastrofo. Nekaj globoko rasističnega je v Trumpovem permanentnem, sadističnem, idiotskem rušenju in razveljavljanju Obamovih zakonov in dosežkov – jedrski sporazum z Iranom je bil le eden izmed njih. Nekaj globoko rasističnega je že ves čas v Trumpovi politiki, saj dobro vemo, da je nostalgija po dobri, stari, močni Ameriki, ki jo intonira slogan »Naredimo Ameriko spet veliko«, le nostalgija po dobri, stari, belski Ameriki. Nekaj globoko rasističnega je že ves čas v ameriški politiki do Irana (»rogue state«), navsezadnje, Amerika – za Irance »veliki Satan« – je leta 1953 pučistično strmoglavila demokratično izvoljenega iranskega premiera Mohameda Mosadeka, ki je nacionaliziral nafto, in nastavila šaha Pahlavija, brutalnega, skorumpiranega diktatorja in arhitekta policijske države, ki je imel bajno ameriško podporo, celo za izdelavo atomske bombe – in ja, med razvpito iraško-iransko vojno je podpirala Irak, leta 1988 je mirno logistično in obveščevalno servisirala Sadama Huseina, da je iransko vojsko lažje zasul s sarinom in iperitom (alias »gorčičnim plinom«), kemičnim orožjem, zadnjih 40 let pa iranske civiliste, z otroki vred, ubija, muči in trpinči s sankcijami ( jasno, vmes je s sankcijami ubijala tudi Irak, tako da je umrlo pol milijona otrok). Nekaj globoko rasističnega je v ameriškem vsiljevanju in implementiranju svoje »izjemnosti« v tretjem svetu. Kot pravi kanadski sociolog Greg Shupak (Jacobin): »Ameriška vojska ima pred iranskimi vrati 53 vojaških oporišč in 60, 70 tisoč vojakov. Ko sem nazadnje pogledal, ni imel Iran v Kanadi ali Mehiki ne vojaških oporišč ne vojakov.« In seveda, nekaj globoko rasističnega je v Trumpovem atentatu na Kasema Solejmanija – muslimana lahko likvidiraš kar tako, brez razloga, kot steklega psa. Ko je Trump, čigar največji donator je protiiranski milijarder Sheldon Adelson, tvitnil, da bodo, če se bo Iran odločil za povračilne ukrepe, »zelo hitro in silovito« napadli 52 iranskih ciljev, med katerimi bodo tudi »kraji, ki so zelo pomembni za Iran in iransko kulturo«, so nekateri opozorili, da bi njegov napad na »kulturne kraje« – po Konvenciji o varstvu kulturnih dobrin v primeru oboroženega spopada (Haaška konvencija) – veljal za vojni zločin, a pri tem spregledali rasistično razsežnost takšnega vojnega zločina, saj rasisti počnejo natanko to: drugo, tujo, nebelsko raso skušajo kulturno izbrisati. Takšno politiko so imeli ameriški belci nekoč do črncev. Lahko so jih pohodili – brez razloga, brez slabe vesti, brez zgražanja in ogorčenja, brez kazni.

A še nekdo uničuje kulturne spomenike, je opozoril britanski novinar Mehdi Hasan – Islamska država! Talibani! In Trump je natanko to – ameriški taliban. Terorist iz Bele hiše. Belski terorist. Ja, White Power.

Novi val fašizacije

Ko je iraški parlament izglasoval izgon ameriške vojske iz Iraka, je Trump Iraku, ki si po vseh ponižanjih očitno želi obnove nacionalnega dostojanstva, zagrozil s »sankcijami, kakršnih še ni videl« – kot da je povsem »naravno«, da je ameriška vojska v Iraku. Kot da je to njena pravica. Kot da je Irak ameriški. Trump je lani iransko revolucionarno gardo povsem samovoljno razglasil za »teroristično organizacijo«, ameriškega atentata na Kasema Solejmanija, drugega človeka Irana, pa ni nihče, še najmanj »mednarodna skupnost«, razglasil za teroristično dejanje – kot da so ameriška bombardiranja in raketiranja tretjega sveta nekaj povsem neterorističnega ter »legitimnega«, »normalnega« in »naravnega«, potemtakem nekaj, do česar so Američani upravičeni. Trump je po iranskem raketiranju ameriških oporišč v Iraku tvitnil: »So far, so good!« Zaenkrat vse v redu! V redu?

Iranci so Trumpa razglasili za »gangsterja in hazarderja«. Iskreno rečeno: to bi pričakovali od evropskih voditeljev in Evropske unije – da bodo ogorčeni, da bodo Trumpa obsodili, da ga bodo razglasili za »gangsterja in hazarderja«. A to se ni zgodilo. Evropski voditelji in Bruselj so le pozivali k razumu, dialogu in zmanjševanju napetosti ter javkali, kako fajn bi bilo, če bi se Amerika in Iran zdaj malce zadrževala in vsak po svoje prispevala k deeskalaciji. To je bilo vse. Tako daleč je šlo evropsko »ogorčenje«. Tako daleč je šel evropski »protest«. Kot da je Bližnji vzhod piknik dobrodelnega društva, ki ga je za hip ali dva zmotil neolikani pijanec.

A to bi lahko slutili. Evropska unija se je nekoč burno odzivala na kršitve človekovih pravic in brutalne obračune s protestniki – nič več. Ob obračunu s protestniki v Hongkongu, Kataloniji, Čilu in Iraku ni tako rekoč niti trznila. Evropa je prestrašena, strahopetna, mevžasta, apatična, samozadovoljna – prepričana, da je dovolj daleč od Iraka. Pa vsi dobro vemo, da ni. To, kar se bo zgodilo v Iraku in regiji, bo pljusknilo tudi v Evropo, z novim valom fašizacije vred.

Dvojno obvladovanje

Kratka zgodovina boja za nafto

Sadam Husein je prišel na oblast leta 1979, ko je Sovjetska zveza okupirala Afganistan, ko je Osama bin Laden postal freedom fighter in ko je Amerika po padcu marionetnega šaha Reze Pahlavija ter vzponu šiitskega ajatole Homeinija izgubila Iran. Naslednje leto je zaradi naftno-mejnih sporov napadel Iran, ameriški predsednik Jimmy Carter pa je v kongresu prelomno oznanil: »Vsak poskus prevzema kontrole nad Perzijskim zalivom bomo razumeli kot napad na vitalne interese Združenih držav – in vsak tak poskus bomo zatrli, magari z vojaško silo!«

Iran, ki je začel ogrožati ameriške nacionalne interese, je bil bad guy, Sadam, ki je začel vojno proti Iranu, pa good guy (ne glede na zločinski dosje).

Kmalu zatem je v Belo hišo prišel Ronald Reagan, čigar jastrebom ni bilo ravno do tega, da bi bila iraško-iranska vojna kratka. Hoteli so, da zmaga Sadam, toda niso hoteli, da zmaga prehitro. Prehitra in premočna zmaga bi bila preveč nevarna. Zakaj? Ker bi lahko Sadam v Zalivu prevzel kontrolo – lahko bi postal zalivska velesila. Edina. Sadama in Irak je bilo treba zato čimbolj izmučiti, izčrpati, ošibiti – vojna je morala trajati dolgo. In seveda, morala je biti pogubna, katastrofalna.

Kar se je tudi zgodilo: vojna je trajala pogubnih 8 let, vzela je milijon in pol življenj, obe strani je izčrpala. Da bi bilo vse še bolj vzajemno pogubno, sta obe strani uporabljali kemično orožje. Da bi bilo vse pod kontrolo, pa je skrbela Reaganova administracija – orožje je lifrala obema stranema! Iranu, ki ga je Reagan razglašal za »teroristično državo«, skrivaj, strogo tajno in zarotniško (kljub kongresnemu embargu!), Iraku, svojemu favoritu, pa relativno odkrito in javno. Amerika je obe strani izigravala: drugo proti drugi. Če nočeš, da Irak in Iran nastopata kot zalivski velesili, potem ju moraš imeti v vojni.

Doktrina »dvojnega obvladovanja« je poskrbela, da v regiji ni prišlo niti do iraške niti do iranske prevlade, da ne govorimo o tem, da je onemogočala združitev obeh velesil, ki bi hudo ogrozila ameriško nacionalno varnost, ameriški način življenja in ameriško svobodo, saj bi cena nafte dramatično poskočila.

Potem so Američani leta 2003 napadli Irak – in ga dobesedno uničili. Ker Iraka ni bilo več, je začel vstajati in prevladovati Iran. Trump je zdaj z atentatom na generala Kasema Solejmanija povzročil naslednjo stopnjo v spremembi Zaliva – izgon Amerike iz Iraka. In ja, to je tudi »politični cilj« Irana, ki mu je že prej uspelo »nemogoče« – iz Iraka je leta 2017 nagnal, pregnal in izgnal Islamsko državo (v Sirijo). Tu, pri izganjanju Amerike, zlahka začutiš tudi »nevidno roko« Kitajske in Rusije. Vsi pač igrajo. Vsi so na terenu. Le EU je v bunkerju.