Manjvredni

»S prvim letošnjim dnem pozdravljamo štiri nove sodelavke – čistilke, prej ’outsourcane’ preko zunanjega izvajalca, zdaj torej z redno zaposlitvijo v državni upravi. Do konca januarja bomo zaposlili še 5 prej ’outsourcanih’ delavcev.« Tako so 4. januarja letos zapisali na uradnem profilu ministrstva za javno upravo na Twitterju, minister Rudi Medved pa je dodal: »Dobrodošle, ker želimo, da ste del našega kolektiva.«

Tvita sta kasneje brez pojasnila izginila. Kot so nam potrdili, so štiri čistilke res zaposlili in do konca meseca bodo še pet ljudi. Pohvalno - pri tem pa moramo dodati, da je bil skrajni čas.

Na najemanje čistilk kot projektnih delavk, čeprav to niso, podjetja in javne zavode redno opozarja Goran Lukić iz Delavske svetovalnice, ki pravi, da se ne strinja s pogostimi izgovori, ki jih za nezaposlovanje čistilk uporabljajo državne institucije. Te trdijo, da gre za delavke, ki v javnih zavodih ne opravljajo primarne dejavnosti. To ni res. Čistilke so tam že leta, nekatere več, saj je čiščenje prostorov stalna, vsakodnevna dejavnost.

Čeprav vlada govori o boju proti prekarnosti, njenih namenov ne moremo jemati resno, dokler ne uredi razmer v državnih institucijah, kjer so ena od največjih težav še vedno čistilke, pa tudi pazniki, ki so pogosto obravnavani kot drugorazredni delavci. Navadno niso redno zaposleni tam, kjer delajo, temveč jih ustanove najemajo pri zunanjih podjetjih.

Če se vrnemo k ministrstvu za javno upravo: njegov prvi mož, minister Rudi Medved, je lani dejal, da v resnici zakonskih ovir za takšne zaposlitve ni, saj lahko na podlagi določila, ki so ga dodali v zakon o izvrševanju proračuna 2019, zaposlijo tudi »outsourcane« delavce. Toda Goran Lukić iz Delavske svetovalnice pravi, da na to problematiko svetovalnica redno opozarja, vendar vodstveni delavci javnih zavodov vedno znova najdejo izgovore. »Od tega, da gre za poslovno odločitev ali legitimno pravico delodajalca, do tega, da nam sploh ne odpišejo oziroma naše pozive ignorirajo. Imam občutek, da drug drugemu krijejo hrbet, primarno pa gre za lenobo vodstvenega kadra, ki se mu s tem preprosto ne da ukvarjati. Naj za primer navedem ravnateljico neke osnovne šole, ki nam je odkrito povedala, da ji je laže za čistilko prejeti in plačati račun, kakor da bi morala šola sama skrbeti za čistila, opremo in vse drugo. Po njenem je učinek enak, le oni imajo s tem dosti manj dela,« pojasnjuje Lukić. Najkrajšo seveda potegnejo delavke, torej čistilke, ki veljajo za »podporno strukturo«.

Lukić opozarja, da takšne nezaposlitve rojevajo nove razkroje v sindikatih, saj so se tudi v njih začele oblikovati ločene poklicne skupine, to pa načenja temelj sindikalnega organiziranja, po katerem bi morala neka organizacija varovati vse delavce, vse zaposlene, ne glede na njihov status.

Da so čistilni servisi v Sloveniji res dober posel, priča podatek, da je Mihael Strmljan, lastnik največjega takšnega servisa v državi, Aktive Skupine, v katerem je zaposlenih skoraj tisoč čistilk, eden od najbogatejših ljudi v Sloveniji. Po oceni revije Manager iz leta 2015 ima 12 milijonov evrov premoženja, podjetja mu prinašajo velike dobičke, čistilke pa delajo za zelo uborno plačo.