Portret / Eva Jesenovec, igralka, ki se ne tepe po glavi za vsako napako

Kot Ria v drami Maria Stevena Stephensa, ki je trenutno v režiji Janusza Kice na ogled v ljubljanski Drami, je na odru prava eksplozija – zgovorna, hiperaktivna, zvedava, odločna osemnajstletnica, ki pričakuje prvega otroka in trepeta ob misli na porod, ob tem pa se ukvarja z razmišljanjem o svetu, odnosih ter iskanjem svojega mesta pod soncem. Ria je za Evo Jesenovec (1992) prva glavna vloga na velikem odru Drame in kar velik zalogaj. »Na odru sem praktično ves čas, poleg tega pa igram dekle, ki je ves čas na dvesto odstotkov, vse jo zanima; sicer je v tragični situaciji, a je sama sploh ne jemlje tako tragično.« Vendar je uspešno stopila v njene čevlje – tako kot je prepričljivo zgradila Špelo, glavno junakinjo enega najuspešnejših slovenskih filmov zadnjih let, Ne bom več luzerka Urše Menart (2018). »Takoj ko sem prebrala scenarij, me je prešinilo – v tem bi pa res igrala!« Da je dobila vlogo, je izvedela v zaspanih prvih dneh januarja, ravno ko je odcejala makarone za kosilo. »Odložila sem telefon in z Maticem Lukšičem, ki je bil takrat moj cimer, sva od veselja skakala po kuhinji.« A čeprav jo je scenarij že na začetku prepričal, takšnih odzivov na film ni pričakovala. Ko zdaj razmišlja, kaj je na njem takšnega, da je v kinodvorane zvabil množice ljudi in vsaj začasno pometel s stereotipom o dolgočasnih slovenskih filmih, ugotavlja, da se je v likih v določenem smislu prepoznal skoraj vsakdo. »Še zdaj dobivam komentarje v smislu – to je film o meni. In res se lahko praktično vsak človek poistoveti z vsaj eno od glavnih zgodbenih linij. Morda ne dobiš službe, morda greš delat v tujino, mogoče ne veš, če bi šel delat v tujino, čeprav so tam vsi tvoji prijatelji, ali pa si mislil, da ti bo do tridesetega že res uspelo, pa si še vedno na istem kot takrat, ko si bil star dvajset ... Ker so te zgodbe večini tako poznane, se niti nismo pretirano trudili poustvariti jih, ampak smo bili predvsem iskreni.« Opaža tudi, da je film dobro zajel mentaliteto generacije pred njeno, zato so ga dobro sprejele vse skupine gledalcev, ne samo mladi. »Stavek ’Vsi so mi govorili: bodi pridna.’ je nekaj univerzalnega s strani generacije naših staršev. Je pa zanimivo – zanje je film tragičen, za nas pa duhovit.«