»Splezajte nazaj na drevo!«

Robert Habeck, eden od obeh predsednikov nemške stranke Zelenih, je ob predstavitvi strankine prve kandidatke za volitve v hamburški mestni svet, Katharine Fegebank, poudaril, da se Zeleni vsebinsko, kadrovsko in strukturno želijo širiti v sredinskem delu družbe. To željo naj bi poosebljala ravno Fegebankova, ki bi ji 23. februarja lahko uspelo, kar ni še nobeni ženski in nobenemu zelenemu: da bi prevzela vodenje mestne dežele in s tem zavzela še zadnji branik socialdemokratov.

Že samo to, da je mogoč tudi prevzem vlade, kaže, kako daleč so Zeleni prišli od svojih začetkov. Pred 40 leti so si govorili, da so stranka proti strankam, in so bili predvsem vedno proti.

»Dam jim dve leti,« je grmel takratni zvezni kancler Helmut Kohl, ko so Zeleni leta 1983 prvič prišli v parlament v Bonnu. »Potem bodo drug za drugim presedlali k socialdemokratom.«

To je bila napačna zgodovinska ocena, zgodilo se je ravno obratno. Na začetku letošnjega leta Zeleni sedijo v 14 deželnih parlamentih in sodelujejo v enajstih deželnih vladah. Vladajo v koalicijah z levimi, socialdemokrati, liberalci in krščanskimi demokrati. Izbirajo nadžupane v velikih mestih, kot so Stuttgart, Hannover in Darmstadt. V Baden-Württembergu Winfried Kretschmann vodi prvo nemško zeleno-črno koalicijo na deželni ravni.

In kaže, da bodo Zeleni sodelovali tudi v prihodnji zvezni vladi. Medtem ko uveljavljene stranke izgubljajo energijo v medsebojnih obračunavanjih, Zeleni slavijo svojo enotnost. So na zelo dobri poti, da bodo Krščanskodemokratsko unijo izrinili s položaja prve državne stranke.

Kako je iz skupine razpršenih protestnih gibanj nastala ena najuspešnejših novih strank v zgodovini Nemčije? Kako uspeh vpliva na stranko?

Zeleni so se leta 1983 prvič prebili v zvezni parlament, ki je takrat domoval še v Bonnu, in sicer so dobili 28 sedežev. Ikona Zelenih Petra Kelly je v izbranem skvoterskem žargonu izjavila: »Zdaj bomo zasedli parlament.«

Zeleni so se leta 1983 prvič prebili v zvezni parlament, in sicer so dobili 28 sedežev. Niso bili deležni spoštovanja kolegov, ampak vzvišenosti in norčevanja.

V Bonnu sta tako skupaj sedela nekdanji človek Krščanskosocialne unije in general v nemški vojski Gert Bastian iz Bavarske ter Jürgen Reents iz Hamburga, aktiven pri Komunistični zvezi. Tekstilni inženir Eberhard Bueb je k Zelenim prišel prek svobodnih demokratov, varilec Willi Hoss pa je bil nekoč član Nemške komunistične partije.

Novinci so bili deležni takšnih vzklikov:
»Splezajte nazaj na drevo!«
»Ste sploh že kdaj delali? «
»Videti ste, kot da ste živeli v hosti.«

Seje poslanske skupine so bile javne in vzdušje je bilo takrat drugačno. »Nismo stranka sredine,« je zaklicala Petra Kelly. »Ne smemo dopustiti, da bi nam vzeli sredino,« je odgovoril socialdemokrat Otto Schily.

A to je bil šele začetek. Nato so padali tabuji. V hessenskem deželnem parlamentu je 12. decembra 1985 kot prvi zeleni minister prisegel moški v kavbojkah in belih športnih copatih. Takratni premier Holger Börner je pozneje povedal: »Takrat sem bil šokiran.

Očitno je gospod Fischer nastop potreboval za ohranitev javne podobe enako kot Indijanec bojne barve.« Rdeče-zelena koalicija v Hessnu je mejni kamen v zgodovini stranke. »Hessen pomeni prvi korak na dolgi poti. Odtlej ni bilo več odprtih vrat nazaj v fundamentalno opozicijo,« je povedal Joschka Fischer, zgoraj omenjeni moški v športnih copatih.

V tistem trenutku še ni minilo veliko časa, odkar se je Fischer zadnjič stepel s policisti in sanjal o revoluciji. Fischerjeva javna podoba divjaka naj bi omilila zamero proti koaliciji s socialdemokrati, se spominja njegov tovariš Hubert Kleinert. Če se je že treba truditi z vlado, potem je treba to storiti vsaj z bojno pozo in alternativnimi slogovnimi elementi, je zapisal Kleinert. To je bil razlog za športne copate.

Danes, ko Zeleni nezadržno prodirajo v nemške deželne vlade, si je težko predstavljati, kako plašno so se sredi osemdesetih približevali oblasti. Jutta Ditfurth, ki je bila takrat predsednica upravnega odbora stranke, ni želela priznati državnega oblastnega monopola: odnos zelenih do države po njenem ne more biti popolna identifikacija.

S tega vidika bi to, da je član Zelenih postal minister, lahko šteli za kapitulacijo pred sistemom, nenasilen prevrat Fischerjeve tolpe, kot so zaničljivo imenovali realistično krilo stranke. Fischer pa se je pritoževal, da so ga fundamentalisti v stranki dajali v nič. A niti Fischerjevi somišljeniki si niso mogli predstavljati, da bi se Zeleni nekaj desetletij pozneje lahko tako močno razširili na sredini.

Uspešne kariere ni dosegel le on, med njegove ljudi je sodil tudi svetovalec na okoljskem ministrstvu Winfried Kretschmann.

In vse se je spremenilo, ko sta Joschka Fischer, nekdanji ulični bojevnik, in Jürgen Trittin, ki je nekoč oboževal Maa, postala ministra zvezne vlade. V tridelnih oblekah.

Zgodovine Zelenih ni mogoče spisati brez omembe protestantskega župnišča. Zato je več kot umestno, da Werner Schulz goste sprejema v skrbno obnovljenem župnišču v pokrajini Uckermark. Sodi v zgodovinski odsek Zelenih, ko je stranka nepričakovano krenila v novo smer. Schulz je bil pripadnik opozicije v Nemški demokratični republiki, ki se je napajala iz krogov evangeličanske cerkve. Zahodnonemški zeleni, kot je bil Fischer, so se širokoustili o revoluciji, vzhodnonemški borci za državljanske pravice pa so jo izpeljali. A to ljudi, kot je bil Fischer, ni oviralo, da ne bi zviška gledali na kolege z Vzhoda.

Zasukalo se je drugače, za kar se je treba zahvaliti prijetnemu zgodovinskemu naključju: po odločitvi nemškega ustavnega sodišča sta se stranki dogovorili, da naj na prvih vsenemških volitvah velja petodstotni prag za vstop v parlament posebej v novih in starih zveznih deželah. Zahodnonemški Zeleni so se s 4,8 odstotka glasov morali posloviti, vzhodnonemško združenje pa je v  parlament poslalo osem svojih predstavnikov.

Novinci, ki so se vselili v bonski parlament, so imeli drugačne navade in politična stališča od Fischerjeve združbe: »Bili smo državljanska opozicija, ki je nasprotovala domnevno levi državi,« je pojasnil Schulz, ki je bil tudi vodja poslanske skupine. »Zahodnonemški Zeleni so se imeli za levo opozicijo proti meščanski državi.«

Poleg tega so bili vzhodnonemški zeleni bliže politični resničnosti: Joschka Fischer je še tri mesece pred padcem Berlinskega zidu zahteval, da iz ustave izbrišejo zahtevo o vnovični združitvi Nemčije. »Vzhodnonemški poslanci so imeli življenjsko izkušnjo, od katere imamo kot zelena stranka koristi še danes,« je priznal ustanovitelj stranke Lukas Beckmann.

Osmim poslancem je manjkalo levo pojmovanje samih sebe, značilno za strankarske kolege z Zahoda. Niso demonstrirali proti vietnamski vojni, temveč proti vazalski državi Sovjetski zvezi. Podpirali so Nato in imeli pozitiven pogled na Zahod. Tudi njihova notranjepolitična stališča so bila pogosto drugačna. »Bili smo bliže CDU, ker je nekaj pripadnikov opozicije iz NDR, kot na primer Arnold Vaatz, vstopilo vanjo,« je pojasnil Schulz. »Z unijo smo se razhajali v stvarnih vprašanjih, ne bi pa mogli govoriti o načelnih nasprotjih.«

Temelje za to, da si je v stranki danes mogoče predstavljati črno-zelene naveze, so postavili Vzhodni Nemci.

A pojdimo naprej po padlih tabujih. Naslednji dogodek je še danes veličasten. Oblečena sta bila v temne tridelne obleke: Joschka Fischer, nekdanji ulični bojevnik, in Jürgen Trittin, ki je nekoč oboževal Maa. Nihče od ministrov ni deloval resneje od obeh zelenih ministrov, ko sta se 27. oktobra 1998 skupaj s predsednikom Romanom Herzogom postavila pred vilo Hammerschmidt v Bonnu za skupinsko fotografijo prve rdeče-zelene zvezne vlade pod vodstvom Gerharda Schröderja.

To je bil trenutek, ko so Zeleni dokončno odrasli. Enajst let pred tem je podpredsednica parlamenta Annemarie Renger nahrulila takratnega vodjo poslanske skupine Zelenih Thomasa Ebermanna, ko se je približeval govorniškemu odru: »Zapnite si no srajco!« Čas, ko so protimeščanske navade veljale za izkaz uporniškega razmišljanja, je bil leta 1998 dokončno mimo.

Namesto tega se je stranka soočala s težavami, ki bi jo bile skoraj razklale. Soodločala je o posredovanju Nata na Kosovu, o prvi vojaški akciji nemških vojakov od druge svetovne vojne. To je bilo še posebej težavno za Joschko Fischerja, zunanjega ministra. Na strankarskem kongresu 13. maja 1999 ga je zadela vrečica z rdečo barvo.

Niti slučajno ni bilo gotovo, da bo obveljala Fischerjeva. »Če zvezno predsedstvo ne bi dobilo večinske podpore za njegov predlog, bi bilo to to,« je povedal Fischer. »Vstal bi in ponudil odstop.«

Zunanja politika je ostala najtežje poglavje za stranko. Novembra 2001 je parlament odločal o sodelovanju pri Natovem posredovanju v Afganistanu. Gerhard Schröder je glasovanje povezal z zaupnico. Osem poslancev Zelenih je nameravalo glasovati proti sodelovanju, in v tem primeru Schröder ne bi imel večine. Zeleni so zaplet rešili pragmatično in ideološko prožno: štirje poslanci so morali glasovati za, štirje pa so smeli slediti svoji vesti.

Vojaško sodelovanje ni edini kamen spotike za stranko. »Vodenje države je bilo zelo zahtevno,« se strinja tudi današnja vodja poslanske skupine Katrin Göring-Eckardt. A na zahtevo Zelenih je koalicija reformirala zakone o državljanstvu in omogočila uradno registracijo istospolnih zvez.

»Odločilni korak smo storili, ko smo pri 6,7 odstotka, kolikor smo jih imeli takrat, rekli, da morajo biti naši reformni projekti dobrodejni za vso državo, ne le za naše volivce,« se spominja Göring-Eckardtova. »Joschka in drugi so poslance večkrat nagovorili, da nismo več odgovorni le za svojo klientelo, temveč za vso državo.« Ta stavek bi danes Robert Habeck znal ponoviti, če bi ga zbudili opolnoči.

A prilagodljivost je terjala svojo ceno. »Predvsem zaradi Kosova smo od leta 1998 do 2001 izgubili na 15 deželnih volitvah,« se spominja Trittin. »Na evropskih volitvah smo izgubili skoraj pol podpore.«

Stranka proti strankam je končno postala stranka, za katero je, kot je povedal Trittin, veljalo: »Ne smemo dovoliti, da bi drugi prodrli z našimi vsebinami.« To stališče je ostalo neomajno vse do danes.

A leta 2010 so bili Zeleni tako kot danes v raziskavah javnega mnenja zelo visoko.

Dam jim dve leti, je grmel takratni zvezni kancler Helmut Kohl, ko so Zeleni leta 1983 prvič prišli v parlament v Bonnu. Zelo napačna ocena.

Po nesreči reaktorja v Fukušimi se je povečala priljubljenost tistih, ki se že od nekdaj zavzemajo za ukinitev jedrske energije.

Več kot 20-odstotna podpora v raziskavah javnega mnenja je spodbudila vprašanje, ali bi za Zelene lahko volila široka sredina? A ni šlo več le za nekakšno sovladanje, temveč za vodenje vlade. S Fukušimo se je v Nemčiji končno odprl prostor za tretjo silo. Premoč obeh uveljavljenih ljudskih strank se je začela krhati in nato drobiti. Winfried Kretschmann je leta 2011 v Stuttgartu zbral 24,2 odstotka glasov in postal premier zeleno-rdeče vlade. Leta 2016 je sledila zeleno-črna naveza in 30,3-odstotna podpora »Kretschu«.

Zelenim je na začetku 2013 na zvezni ravni kazalo precej dobro – dokler niso vstopili v predvolilni boj. V Spieglu so njihov volilni program imenovali napovedan roparski pohod: vključeval je načrte za davke in dajatve, ki so presegali celo drzne sanje o prerazporejanju bogastva sanjske partnerice Socialdemokratske stranke. Izhodišče je pomenila zmotna predpostavka, da so volivci Zelenih nesebični altruisti. Rezultat: 8,4 odstotka glasov.

»Doživeli smo hud poraz,« se spominja Claudia Roth. Sledil je umik vseh tistih, ki jim danes v stranki rečejo »odločilna generacija«. Vanjo sodijo tudi Rothova, Renate Künast in tudi Jürgen Trittin.

»Oh,« zavzdihne starosta stranke Trittin. Razlike med danes in takrat so očitne. »Popolnoma drugače smo zasidrani v družbi. Danes nas dojemajo kot zanesljivo silo, ki ji trenutno pripisujejo celo to, da bi lahko vladala bolje od velike koalicije.«

K temu so pripomogli tudi Greta in njeni petki. Nekoč so od Zelenih pričakovali, da bo opozicijska stranka, pravi Trittin, danes pa je zaradi razmer razširjeno mnenje, da bi morali vladati. 

© 2020 Der Spiegel