Degradacija demokracije

Leta smo se ali zgražali ali pa muzali ob početju SDS, ki lastnim kandidatom kot pogoj za kandidiranje na volitvah postavlja podpis izjave, da bodo, če iz stranke izstopijo, zapustili položaj poslanca. A sodišče je politični stranki pritrdilo in legitimiralo njeno prakso, ki poslance, ljudi, degradira na zgolj poslušne uslužbence svoje stranke.

SDS je v zadnjih letih zoper dva svoja nekdanja poslanca, Andreja Čuša in Zvonka Laha, ki sta iz stranke izstopila (nista pa se odpovedala poslanskemu mandatu), vložila tožbi za povrnitev »stroškov izvolitve«. Glede drugega je sodišče pred dnevi pravnomočno pritrdilo politični stranki in ga obsodilo na vračilo 5000 evrov – kot da bi šlo za dejansko pogodbeno razmerje med stranko in poslancem, ne za kandidaturo v državni zbor republike Slovenije.

Odločitev sodišča posega v osnovna ustavna načela o volilni pravici, pravici najvišjih izvoljenih predstavnikov ljudstva do ravnanja po svoji vesti, v jedro predstavniške demokracije kot take. In to čeprav je Lahova obramba pred sodiščem dokazovala, da gre za izjavo oziroma pogodbo, ki je enostranska, izsiljena in s tem nična. Razprave o vsebini izjave namreč SDS ne dopušča, brez podpisa izjave pa nihče ne more biti uvrščen na kandidatno listo – to je na sodišču potrdil predsednik stranke Janez Janša.

»Obrazložitev sodišč je pravno absurdna,« meni dr. Saša Zagorc z ljubljanske pravne fakultete. Po njegovem mnenju sodbi nikakor ne bi smeli prestati preskusa skladnosti z ustavo, ko bo o tem presojalo vrhovno ali ustavno sodišče. »Sodbi višjega sodišča v Ljubljani in že prej prvostopenjskega sodišča v Novem mestu sta po mojem mnenju presenečenje v sodniškem razumevanju demokracije in vladavine prava,« meni Zagorc. Čeprav je na prvi pogled videti, kot da gre za navadno pogodbeno razmerje dveh pogodbenih strank, ki se presoja le glede enakovrednosti dajatev in protidajatev po obligacijskem zakoniku, »še zdaleč ni tako. V bistvu gre, ni treba, da si mažemo oči s floskulami, za pogojevanje kandidiranja s podpisom pogodbe in poskus vezave članstva do konca poslanskega mandata«.

Bodo vrhovni in ustavni sodniki politični stranki SDS prepovedali zastraševanje lastnih kandidatov za poslance in poznejših poslancev?

Dogovori o ureditvi razmerij med kandidati (potencialnimi poslanci) in političnimi strankami v svetu niso v navadi. Še posebej, če ne gre samo za zaveze o prizadevnosti, »ampak so mišljeni kot pravno zavezujoči in izvršljivi. So znak izhodiščnega nezaupanja med politično stranko in kandidati, lahko pa tudi pomenijo pritisk močnejšega na šibkejšega v tem razmerju. Zato osebno ne gojim nikakršnih simpatij do takšnih dogovorov, saj nakazujejo obojestransko nepoštenost pri sklepanju,« pravi Zagorc, ki dodatno pojasnjuje obojestransko nepoštenost politične stranke in tudi kandidata. Pri politični stranki se ta kaže v tem, da kandidatom zavestno vsiljuje neustavne vzorce razumevanja demokracije. Pri kandidatih pa se nepoštenost kaže tako, da za zagotovitev možnosti kandidiranja preračunljivo upognejo hrbtenico zaradi pričakovanih ekonomskih in političnih koristi, ki jih prinaša izvolitev. Sodišči se v primeru SDS proti Lahu po Zagorčevem mnenju nista dovolj ukvarjali z ustavnopravnimi, bistvenimi vprašanji: »Sodišči se tudi ne ozirata na očitno neenakost v ekonomski, politični in pravni moči pogodbenih strank ter na to, da se kandidat o vsebini pogodbe sploh ne more pogajati (tipska pogodba) in mu je pogodbena vsebina pravzaprav vsiljena.«

Sodišči sta sicer načeloma pritrdili ustavnemu načelu, da poslancu ni treba odstopiti, če izstopi iz stranke, a sta hkrati, v isti sodbi, to načelo dejansko negirali. To sta storili s tem, ko sta »neubogljivega« poslanca kaznovali, ga obsodili na plačilo nekakšnega zneska za neizpolnitev pogodbenih obveznosti, točneje vračilo stroškov volilne kampanje. Po Zagorčevem mnenju sodniki še zdaleč niso dovolj upoštevali »značaja svobodnega poslanskega mandata in ustavne določbe o nevezanosti poslanca na kakršnakoli navodila, kar vključuje tudi pogodbene določbe o obveznosti vztrajanja v poslanski skupini celoten mandat, pa čeprav se je poslanec vsebinsko ali pa sicer razšel z njo«. Takšne pogodbene določbe po njegovem mnenju že same po sebi vsebujejo »tako imenovani chilling effect ne glede na to, kolikšen je zagroženi znesek ter kako se določi v primeru izstopa iz stranke«. Sodišči bi zato v izjavi oziroma predvolilni pogodbi med politično stranko in njenim kandidatom morali prepoznati omejevanje svobodnega poslanskega mandata.

Prvi vtis je bil vsekakor pravi, sodišči sta tokrat vse napravili narobe. A s tem sta, čeprav se sliši čudno, nekaj vendarle storili prav. Najvišje sodne organe, vrhovno in ustavno sodišče, sta tako prisilili, da se bodo končno morali izreči o sumljivo protiustavni in zdaj sodno legalizirani praksi SDS.