Plošča / Pet Shop Boys: Hotspot

+ + +

Britanski sintpop dvojec Pet Shop Boys je s prvima dvema singloma z nove, štirinajste studijske plošče Hotspot precej zmedel svoje fene. Prvi, Dreamland, ki ga je dvojec posnel z Ollyem Alexandrom, frontmanom sintpoperjev Years & Years, je diskoidna ljubezenska pesem, v kateri se vokalist in avtor besedil Neil Tennant mimogrede navezuje tudi na svoja antibrexitovska občutja. Vendar Hotspot ni nadaljevanje dvojčeve lanske male plošče Agenda, ki je zaradi eksplicitne sociopolitične satire razočarala njune dolgoletne fene, niti ni politična plošča. Na precej boljši odziv je naletel drugi singel, melanholična jesenska balada Burning the Heather, v kateri se je Tennantu in klaviaturistu Chrisu Lowu pridružil kitarist Bernard Butler (Suede) in naj bi napovedovala odmik od s housom in diskom obarvanega sintpopa predhodnih dveh plošč. Deloma se je to sicer uresničilo, a tudi Hotspot, ki skupaj s hitoma Electric (2013) in Super (2016) zaokrožuje dvojčevo »puristično elektronsko« trilogijo, še vedno močno sloni na estetiki plesnega sintpopa.

Hotspot je tudi dvojčeva »berlinska plošča«. V nemško prestolnico, kjer zadnjih deset let priložnostno živita, se vračata od leta 1987, ko sta se udeležila znamenitega koncerta Davida Bowieja pred Reichstagom. V (večinoma) romantičnih pesmih se vrstijo reference na Berlin, tamkajšnje nočno (klubsko) življenje in svobodomiselnost njegovih prebivalcev. Zdi se, kot da poslušamo njuno intimno izkušnjo Berlina, ki je precej drugačna od splošnega mnenja Britancev, ukoreninjenega še v času Weimarske republike. Te mite spretno ovržeta že v uvodni skladbi Will-o-the-Wisp, za katero si izposodita zapis iz osebnega dnevnika pisatelja Christopherja Isherwooda o njegovi romantični zvezi z Nemcem. Še več je pesmi, v katerih Tennant, ne glede na predsodke, opisuje svoja romantična srečanja na berlinskem metroju ali pa v tamkajšnjem klubskem svetišču Berghain. In tem premisam sledi tudi glasba, ki tako kot predhodni plošči še vedno močno sloni na plesnem, house ritmu, je pa ta po novem večkrat ujet v baladno senzibilnost, dobro znano z dvojčevih starejših plošč. Tennant in Lowe ne poskušata ujeti novih trendov, temveč raje stavita na svoje prepoznavne adute, kar pa ne pomeni, da podležeta nostalgiji. Tej se spretno izogneta tudi s ponovno pomočjo Stuarta Pricea, producenta, ki sicer redno skrbi, da so plošče pop prvokategornikov ukrojene po najnovejših zapovedih.

Že zaradi simbolične vrednosti je nova plošča nastala v znamenitem berlinskem studiu Hansa, kjer so svoje mojstrovine posneli Bowie, Iggy Pop, Brian Eno, Depeche Mode in mnogi drugi dvojčevi sodobniki. Ja, Pet Shop Boys se bližata štirideseti obletnici delovanja, a jima navdiha očitno ne zmanjkuje