Obsedenost

proti

Obrat vijaka ’94.

V poročilih povedo, da je umrl Kurt Cobain, ko Kate (Mackenzie Davis), še študentka, sklene, da bo prevzela guvernantsko službo. Odpelje se na velikansko podeželsko posestvo, na katerem stoji starinska palača, v kakršnih običajno straši – ženske. In zdi se, kot da tovrste gotske, mračne, labirintne palače gradijo le zato, da bi lahko vanje zaprli ženske in jih potem strašili. Kate mora sicer skrbeti za siroti, malo Floro (Brooklynn Prince) in njenega čudaškega brata Milesa (Finn Wolfhard), a precej bolj mora skrbeti zase, saj v palači začne škripati in ječati – prikazujejo se ji “duhovi”. Ali pa tudi ne. Kdo ve, kaj se ji prikazuje, če sploh kaj, kajti ideja je na dlani – Kate je tam izključno zato, da jo strašijo, plašijo, mučijo, trpinčijo. Kdo ali kaj jo straši, plaši, muči, trpinči? Vseeno. Ni važno. Koga briga! Važno je, da se žensko čim bolj pikantno straši, plaši, muči, trpinči.

To je vse. Vseeno je, kdo jo straši, plaši, muči, trpinči – važno je, da se to počne. Prejšnjo guvernanto so itak posilili in ubili, slišimo. Če je v vas kaj konspirologa, boste vzkliknili: ha, ker je gibanje #MeToo razkrinkalo, kompromitiralo in zrušilo številne igralske, režiserske in producentske stebre Hollywooda (Weinsteina itd.), lahko Hollywood ženske nekaznovano in brez posledic nadleguje in posiljuje le še v filmih! Vse pride prav, magari romanček Obrat vijaka, klasika Henryja Jamesa (1898), ki ga tale film kakopak “modernizira”. Brez napetosti.