Na faks po bližnjici

Vsako leto februarja se za dva dni množice vedoželjnih mladih zgrnejo na informativne dneve. Večja mesta doživijo prometni krč, veseli mladi obrazi pa konec tedna včasih izkoristijo tudi za prvi vstop v odraslost in samostojnost ter v mestu tudi prespijo in zažurajo. Bodoči srednješolci in študenti si lahko v petek in v soboto ogledujejo prostore in ljudi, s katerimi bodo morda preživeli naslednjih nekaj let. Letos bo za njihovo izbiro odločilen vikend ob valentinovem, 14. in 15. februarja. Mlajše ob obisku večkrat spremljajo starši, starejši se po navadi raje oklepajo družbe svojih vrstnikov. O svojih bodočih šolah se nekateri informirajo na spletu, spet drugi raje postavljajo vprašanja v živo. Malo pa jih verjetno ve ali sploh razmišlja o tem, da je od njihove odločitve v osnovni šoli lahko odvisna tudi njihova prihodnost glede šolanja na fakultetah. Ob koncu devetega razreda se zdi, da so vse možnosti še vedno na stežaj odprte. Ker si po dolgih letih naposled najstarejši na šoli, te končno vsaj malo spoštujejo.

Šolske ure se vedno bolj vlečejo in odločitve o srednji šoli še vedno nisi sprejel. Na srečo imaš čas za dokončni razmislek o vpisu do 2. aprila. Če si bil priden in boš resnično lahko užil najdaljše počitnice doslej, boš septembra zvedavo zakorakal v enega od šolskih zavodov, ki jih imaš na voljo. V nižjo poklicno šolo se lahko vpišeš že, če imaš končan sedmi razred devetletne osnovne šole in si osnovno šolo obiskoval devet let oziroma imaš končan šesti razred osemletne osnovne šole, če si osnovno šolo obiskoval osem let. V nižje poklicno izobraževanje se v bistvu lahko vpišeš tudi, če si zaključil osnovno šolo po prilagojenem programu z nižjim izobrazbenim standardom. To pomeni, da boš že po treh letih končno rešen institucionalnega šolanja, vendar se lahko, če si vmes premisliš in želiš šolanje nadaljevati, po koncu vpišeš tudi v triletno srednjo poklicno šolo ali štiriletno strokovno ali tehniško šolo.

Če uspešno dokončaš katero od omenjenih šol, se lahko že kar hitro zaposliš, saj si ne nazadnje kvalificiran za opravljanje nekega poklica. Po pregledu prostih del na zavodu za zaposlovanje je videti, da si tudi veliko lažje zaposljiv kot nekateri tvoji vrstniki, ki so se odločili nadaljevati šolanje na gimnaziji. Pot do gimnazije se zdi težja. Veliko gimnazij ob vpisu prejme bistveno več prijav, kot je razpisanih mest. Zato posamezna šola v soglasju z ministrom za izobraževanje posledično sprejme sklep o omejitvi vpisa. Kjer bo vpis omejen, bodo šole prijavljene kandidate izbrale na podlagi točk, ki jih z učnim uspehom pridobijo v sedmem, osmem in devetem razredu osnovne šole. Ob tem pa upoštevajo še zaključne ocene obveznih predmetov zadnje triade. Za vpis na gimnazijo torej ni potreben le dober uspeh na nacionalnem preverjanju znanja, ampak je pomembna tudi višina vseh ocen v zadnjih treh letih. Ker je gimnazija najsplošnejši srednješolski izobraževalni program, omogoča, da se ti pri rosnih 14 ali 15 letih še ni treba ukvarjati s pomembno odločitvijo, kaj točno si sploh želiš početi v življenju. Saj mogoče nisi prepričan niti o tem, koga bi rad povabil na valeto, ali o tem, ali je bolje iti na koncert priljubljene skupine v Zagreb ali v Trbiž. Že tako ali tako je lahko pretežka odločitev, za kateri splošni gimnazijski program se odločiti. Ali naj bo to gimnazija, jezikovna gimnazija, klasična gimnazija, gimnazija s športnim ali matematičnim oddelkom, gimnazija z evropskim oddelkom, gimnazijski izobraževalni program zasebne katoliške šole ali program mednarodne mature in waldorfska gimnazija? V vsakem primeru je znano le to, da se bo šolanje, če bo šlo vse po sreči, končalo po štirih letih. Če se ob koncu osnovne šole odločiš vsaj to, da bi želel šolanje nadaljevati na fakulteti, je izbira srednje šole lažja.

Rektorji zavračajo pozive ministra, da naj vpisne pogoje na univerzo uskladijo z zakonom. Argument proti: avtonomija univerze.

Gimnazija naj bi bila namreč najboljša odskočna deska za univerzitetni študij, saj naj bi omogočala, da dosežeš višjo raven znanja, kot naj bi jo ponujali na strokovnih ali tehniških šolah. Zaradi tega je tudi matura na gimnazijah zahtevnejša, saj dobijo dijaki težje naloge kot na maturi na strokovnih ali tehniških šolah. Splošna matura, s katero zaključiš gimnazijo, je sestavljena iz petih predmetov: matematike, slovenščine oziroma materinščine katerih od jezikov manjšin na višji ravni, tujega jezika in dveh izbirnih predmetov. Poklicna matura pa je sestavljena iz manjšega števila obveznosti, saj je treba opravljati le štiri predmete, od tega je le en izbirni, lahko izbereš še med matematiko ali tujim jezikom, materinščino pa lahko opravljaš na višji ravni le po lastni izbiri. Torej, ne le, da je na srednjo poklicno šolo lažje priti, lažje jo je tudi zaključiti.

Zaradi nižjih pričakovanj šolskega kurikuluma pa je skupni uspeh lahko višji v primerjavi s tistim, ki bi ga za isto znanje dosegli na gimnaziji. Dostop do izobraževanja je danes sicer načeloma lažji kot pred petnajstimi leti, saj je takrat število vpisanih v srednješolsko izobraževanje začelo vztrajno padati pod številko 100.000 vpisanih dijakov na leto. Danes je vpisanih komaj nekaj nad 70.000. V tem času se je vpis v nižje poklicne šole več kot prepolovil, vpis v splošno izobraževanje in strokovne gimnazije pa se je celo čisto malo povečal. To hkrati pomeni, da se je število vpisov v tehniške in strokovne programe vsa leta postopoma in redno večalo. Eden od razlogov za povečanje vpisa v strokovne in tehniške programe je verjetno tudi ta, da se da na univerzo priti tudi po lažji poti, prek šolanja na strokovni ali tehniški srednji šoli. Vse, kar moraš narediti, je na maturi vzeti še dodatni peti predmet. Zakon o visokem šolstvu v 38. členu določa, da se v predmetni študij pač lahko vpiše kdorkoli, ki je opravil maturo. Univerzitetni študij na posameznem strokovnem področju pa dopušča vpis tudi tistemu, ki je opravil poklicno maturo po ustreznem programu za pridobitev srednje strokovne izobrazbe z istega strokovnega področja in opravil izpit iz petega maturitetnega predmeta. Ustreznost programa za pridobitev srednje strokovne izobrazbe in predmet mature pa naj bi se določila s študijskim programom.

Predlog študijskega programa pripravi visokošolski zavod sam, nato pa ga mora potrditi še Nacionalna agencija Republike Slovenije za kakovost v visokem šolstvu (NAKVIS). Ta presoja izpolnjevanje pogojev za akreditacijo študijskega programa po merilih za akreditacijo in zunanjo evalvacijo visokošolskih zavodov in študijskih programov, ki so v skladu z evropskimi standardi. O posameznem primeru istega strokovnega področja pa nato odloča vsak visokošolski zavod sam. Ker pri nekaterih fakultetah prihaja do kršitev pravil, ki so si jih določile same, jih je minister za izobraževanje, znanost in šport v odhodu, Jernej Pikalo, že sredi julija lani pozval k upoštevanju zakonodaje. Ministrstvo se zaveda problematike povečanega števila kršitev, zato že izvaja tudi projekt ciljnega raziskovalnega programa Priprava modela management visokošolskega vpisa na javne visokošolske zavode v Sloveniji. Namen te raziskave je analizirati vpisni postopek in proučiti učinke na uspešnost dokončanega študija. Predstava, da obstaja srednješolec, ki med izobraževanjem spozna, da končno ve, kakšne prihodnosti si želi, in se potem vpiše na želeno fakulteto, je zelo romantična. Ta isti srednješolec, ki je končal srednjo tehnično šolo, ima namreč že v prvem letniku na Fakulteti za računalništvo in informatiko izjemne težave pri matematiki, saj pri predmetu nadaljujejo pouk tam, kjer se je končal v četrtem letniku gimnazije. Naš srednješolec matematike sploh ni imel vsa štiri leta šolanja, še tistih nekaj let, ko jo je imel, pa so jemali snov za osnovno raven. Njegovo strokovno področje iz srednje šole pa po zakonu ni primerno za vpis na fakulteto. Zato se že drugo leto trudi zaključiti prvi letnik, saj ga je prvič padel prav zaradi matematike.

Z enakim znanjem je lažje dokončati strokovno ali tehniško šolo kot gimnazijo. Zaradi slabega predznanja pa se na fakulteti zatakne.

Opisani primer je le eden od mnogih, se pa seveda razlikujejo med seboj. Vseeno dobro prikaže problem, ki je zaradi vedno manjšega števila vpisanih na fakultete vse pogostejši. Na univerze se vpisuje vedno več dijakov z opravljeno poklicno maturo. Število pa se je v zadnjih petih letih skoraj podvojilo. Lani so zabeležili že 16,7 odstotka takih študentov. Fakultete se ob upadanju vpisanih dijakov namreč spoprijemajo tudi z upadanjem financiranja, ki je s tem povezano. Na univerzah sicer odgovarjajo, da so njihovi študijski programi akreditirani v skladu z veljavnimi predpisi, kar pa še ne pomeni, da jih posamične fakultete dosledno izvajajo. Podatki in poziv ministra v bistvu kažejo ravno nasprotno sliko. Univerza v Ljubljani odgovarja, da ji je v interesu na svoje študijske programe sprejemati dijake, ki bodo dobri študenti, saj je to tisto, kar bistveno vpliva na kakovost izvajanja študijskih programov. V okviru Rektorske konference Republike Slovenije pa so predlagali še nekaj sprememb, ki bi obstoječi Zakon o visokem šolstvu v 38. členu, ki določa pogoje za vpis, še razrahljale. Spremembe predlagajo zato, ker naj bi nekateri posamezniki iz Državnega izpitnega centra in NAKVIS-a razumeli zakon o pogojih za vpis kot izrecno prepoved, da bi visokošolski zavodi sami opredelili ustreznost srednješolske strokovne izobrazbe, pridobljene na istih strokovnih področjih. Zato predlagajo, da se beseda »istega« iz zakona črta in nadomesti z besedno zvezo »ustreznega«. Predlagajo tudi, da se kot vpisni pogoj omogoči tudi preverjanje posebnih znanj in spretnosti, ki jih trenutno ni mogoče preverjati s sprejemnimi izpiti. Vseeno se v praksi »ohlapnost« že izvaja. V nasprotju z zakonodajo je, po poročanju Večera, na večino univerzitetnih programov že omogočen vpis maturantom poklicne mature s kateregakoli strokovnega področja in ne le po vertikali. Ta zapis vsaj delno potrjujejo tudi nekatere statistike. Zaradi omejitve vpisa na prvem prijavnem roku lani na svojo prvo izbiro ni bilo sprejetih 1246 kandidatov, kar je celo 17,78 odstotka vseh kandidatov. Na spomladanskem izpitnem roku splošne mature pa je peti dodatni predmet opravljalo 1182 maturantov poklicne mature. Številki skoraj sovpadata, pri čemer je treba upoštevati, da so dijaki s strokovnih in tehniških šol lahko imeli ob vpisu več točk kot tisti iz gimnazij. Lažje so dosegli uspeh kot tisti na gimnaziji, katerih učna snov je zahtevnejša. Zato imajo dijaki iz gimnazij ob vpisu v povprečju nižje število točk, vendar jim gre zaradi boljšega predznanja na izbrani fakulteti študij predvidoma lažje od rok. Številki dodatno nakazujeta tudi to, da fakultete uporabljajo nezakonite ukrepe pri sprejemanju novih študentov, zato da jim ne bi zmanjšali financiranja, saj vsak študent šteje.

Denar je torej pomembnejši od kakovosti študija in posledično proizvodov, ki jih dobimo iz tega procesa – od diplomirancev in njihovega znanja. Fakultete brez denarja sicer ne morejo zagotavljati niti najmanjših standardov, zato so vpete v začarani krog. Javnemu šolskemu sistemu ne pomaga sprenevedanje ene in druge strani, torej ministrstva za šolstvo in rektorjev univerz. Prav rektorji namreč zavračajo pozive ministra, da naj vpisne pogoje na univerzitetne študijske programe uskladijo z 38. členom zakona o visokem šolstvu. Njihov glavni argument pri tem je zagovarjanje avtonomije univerze. Sporočilo, ki ga izobraževalne ustanove s tem pošiljajo šolajočim, je zato lahko tudi to, da doseganje visokih standardov ni najvišja vrednota in da se za visoko izobrazbo ni treba prav veliko truditi. Torej, da je skoraj bolje, da se šolarji naučijo izigravati sistem že v zgodnjih letih, saj jim bo to prineslo boljše možnosti za uveljavljanje v družbi kot učenje na pamet, ki je prav tako zelo cenjeno. Kritično razmišljanje je namreč marsikje zapostavljeno, morda tudi zato, ker ni »družbenotvorno« in ker ne podpira nujno vladajoče ideologije. Takšno in drugačno razmišljanje ter vrednotenje vrednot pa je ne nazadnje lahko tudi eden od vzrokov, zakaj toliko mladih in manj mladih beži na študij ali delo v tujino. V tujini se lahko lažje nadejajo, da bodo spoštovani predvsem zaradi svojih spretnosti in znanja. Ob selitvi drugam posameznik pogosto namreč nima veliko znancev v svoji okolici, družbene vezi je treba šele stkati, zato te najprej opredeli tisto, kar delaš. In zato se morda zdi, da je znanje ponekod drugod bolje spoštovano kot na primer sorodstvene ali prijateljske vezi, ki doma prepogosto postanejo glavno merilo pri pridobivanju delovnega mesta. Kar prav tako ne pomaga pri ponovnem vzpostavljanju znanja kot vrednote.