NINA ni nikoli ...

Razumem dejstvo, da sta ob razpadu vladne koalicije veliko, preveliko breme in odgovornost (znova) na ramenih aktualnih poslank in poslancev državnega zbora. Ali bodo privolili v izbiranje le med dvema alternativama ali pa bodo znali in si upali razmišljati širše? Pri tem mišljenje znotraj obstoječih okvirjev pomeni, da bo NINA (prevod »TINA = There Is No Alternative« kot ideologije ali prepričanja, da ni nobene alternative) ukrojila politični prostor ter prihodnost Slovenije. V resnici pa bo sleherna individualna (ne)izbira vsake poslanke in vsakega poslanca vplivala na strukturo in možnost obstoja prihodnjih alternativ za Slovenijo in v Sloveniji.

Odstop predsednika vlade in posledično nesodelovanje v koaliciji sta namreč ustvarila izredno stanje, ko se zdi, da smo se znašli v političnem prostoru, kjer za izvoljene predstavnice in predstavnike ljudstva ni dobrih alternativ. Obstajali naj bi le dve slabi opciji: nove predčasne volitve ali drugi in ponovni poskus, da vlado sestavi stranka (njen predsednik), ki je zmagala na zadnjih (tudi formalno) predčasnih volitvah. Prva se poigrava s (politično) usodo nekaterih poslank in poslancev ter političnih strank, druga pa se igra z usodo politične usmeritve države in našega načina družbenega sobivanja v njej.

Družbena zavest, ki sili v tovrstno izbiro manjšega zla, je hkrati tudi argument za neudeležbo številnih na volitvah. Po njej ni nobene alternative med političnimi obrazi in strankami, vsi s(m)o postali ali pa naj bi bili isti. Zato je v naši vsakdanji coni udobja, pasivnosti in skrbi zase edina možna situacija, ki še lahko motivira ljudi za odhod na volitve, glasovati proti nekomu.

Toda če bi se kaj res lahko naučili iz zgodovine, so to strašne posledice, ki jih za sabo pušča zlo političnega nemišljenja (alternativ) in vdanosti v usodo. Tudi prepričanje, da ni alternativ (ali da sta tokrat le dve), je namreč še kako ideološko. Kot je ideološko tudi zagovarjanje nekaterih alternativ in interesov. Zato je pomembno, da se je pri odgovarjanju na vprašanje, katere so druge možnosti in katero izmed njih izbrati, mogoče nasloniti na vsem skupen, družbeno, politično in zgodovinsko dogovorjen okvir, ki ga nobena relativna politična večina ne more preprosto samovoljno vsiliti politični manjšini – Ustavo Republike Slovenije.

Gre za alternativo, v okviru katere se bo Slovenija lahko trajnostno in sonaravno razvijala kot demokratična, socialna in pravna država, ki spoštuje človekove pravice, pri zagotavljanju varnosti pa kot država izhaja predvsem iz mirovne politike ter kulture miru in nenasilja. In kjer so (beri, bodo) poslanke in poslanci res predstavnice in predstavniki »vsega ljudstva in niso vezani na kakršnakoli navodila«.

Ali bodo poslanci privolili v izbiranje le med dvema alternativama ali pa bodo znali in si upali razmišljati širše?

Pred poslankami in poslanci sta gotovo pomembna presoja in tehtanje, kako naprej, ker je na mizi veliko kratkoročnejših projektov, ki lahko gredo v navedeno »ustavno« smer, če bodo ustrezno osmišljeni. Hkrati pa je tudi vse bolj očitna potreba, da se od »postpolitičnega«, kampanjskega ukvarjanja s politiko – kot karikature negativnosti politike na ravni medsebojnega obtoževanja, osebnih diskreditacij, političnega kadrovanja ter »našosti« – usmerimo nazaj k jedru demokratične politike, ki lahko vzbuja tudi (realistično) upanje. Kjer političarke in politiki demokratično tekmujemo z idejami glede skupne in vključujoče prihodnosti (na okoljskem, gospodarskem, socialnem, zdravstvenem, kulturnem, izobraževalnem, znanstvenem in drugih področjih), jih medsebojno usklajujemo in sodelujemo pri njihovi realizaciji.

Zato velja vsaj relativizirati izjavo predsednika Kluba slovenskih podjetnikov: »Ni pomembno, kakšna je vlada, da le sprejme naše predloge.« Poslanke in poslanci morajo namreč po naši ustavi služiti vsem in ne le nekaterim ljudem. Drugače bodo le dodatno vsebinsko izpraznili politiko, medtem ko se bo za ljudi in okolje pomembno odločanje nedemokratično, netransparentno in brez sleherne odgovornosti dogajalo drugje. Medtem ko se politični odgovornosti za izbire ali neizbire ene ali več alternativ ter za njihove kratkoročne in dolgoročne posledice ni mogoče izogniti, pa si velja vzeti čas za temeljit premislek. Če torej NINA ni nikoli, je zdaj čas za ustavno mišljenje v politiki. In ustavno mišljenje politike.