Janševa tovarna laži

Onemogočenje Janeza Janše in SDS po prejšnjih volitvah je bilo učinkovito, a ne dovolj obrazloženo. V sedanjem kontekstu oblikovanja nove vlade ali volitev je treba, če želimo videti mirno nadaljevanje parlamentarne demokracije, preprečiti popolni obrat in poznejšo legitimacijo Janše in njegove stranke. Pri izrazito ugodnih gospodarskih kazalcih ne potrebujemo nobenega »globokega oranja« in »strukturnih reform«, le normalizacijo že delujočih služb, onemogočanje koruptivnih praks in nujne izboljšave v sociali, kulturi, znanosti itn. In seveda vrnitev vodilnih starih idej o enakosti in pravičnosti.

Da bi razumeli, kako nujno je onemogočenje Janeza Janše za mirno nadaljevanje parlamentarne demokracije, zadošča en razlog: več kot triletno delovanje medijskega središča SDS (Nova24TV, portal, časopis Demokracija) – tovarne sovražnega govora in goebbelsovske propagande. Vse drugo zadeva politične prakse, upravičene ali ne, nepopolno zakonodajo, sodne napake in druge nedorečenosti, pa tudi Janševa naravo in značaj ter kult osebnosti, na katerem temelji notranja urejenost njegove stranke. A vzpostavitev in izkoriščanje glasil goebbelsovske propagande je zločin, ki bi ga država lahko obravnavala na podlagi veljavnih zakonov, pa ga ni. Odgovornost je torej deljena – poleg Janše in SDS so tu še poslanci, državna uprava in sodno-represivni aparat. Del odgovornosti nosi tudi javnost, ki se je zadovoljila z vihanjem nosu nad grozotami, ki jih je propagandni stroj proizvajal in jih še proizvaja vsak dan, namesto da bi se pravočasno in ostro odzvala.

Prvič, Janša je neposredno povezan z medijskim središčem, saj je glavni organizator njegovega financiranja iz tuje države – Madžarske. O legalnosti tega financiranja lahko presoja kak državni organ. Pomembneje pa je, da je glavni proizvod medijskega središča sovražni govor. Seveda v medijskem središču nikoli ni bila izrečena niti ena kritična beseda o stranki SDS ali Janši, samo hvalospevi vodji. Tvitanje Janeza Janše je vedno usklajeno s članki in komentarji na portalu – usmerjeno ad hominem, zmerljivo, poniževalno. Ni torej nobenega dvoma, da se Janez Janša strinja s tem sovražnim govorom, ga podpira in podpihuje. Upoštevaje kult osebnosti, ki ga jasno razkriva način komuniciranja v SDS, je več kot verjetno, da je Janša obenem cenzor in nadzornik vsega, kar se v medijskem središču objavlja.

Po položaju in po usklajenosti s sovražnim govorom je torej prvi odgovoren za delovanje središča in za posledice tega delovanja v družbi. Izhodiščna laž medijskega stroja je »resnica«: to uvaja naracijo, v kateri so vsi drugi mediji »režimski« in pod taktirko »globoke države«; poleg »udbomafijcev« se v tej teoriji zarote zaradi madžarskega financerja pogosto pojavlja tudi »zlobni milijonar Soros«, prav tisti, ki ga je slovenska država odlikovala za zasluge pri uveljavljanju odprte, strpne in razsvetljene civilne družbe v Sloveniji. Pahljača sovražnikov se širi na begunce, feministke, muslimane, pravoslavce, Rome, Neslovence, skupine in posameznike iz skupnosti LGBTQ, predvsem z rabo žaljivih izrazov (»čefurji«, »Cigani«, »musliči« in podobno); ustvarja se vtis, da sta socializem in komunizem prepovedana kot politična opredelitev; zgodovinski revizionizem se na podlagi laži ponuja kot neizpodbitna resnica. Pogoste so (posebej, a ne izključno v komentarjih) grožnje s smrtjo, nasiljem, mučenjem, demonizacija posameznikov, zahteve po telesnem pohabljanju, poniževanje umrlih, izražanje zadovoljstva, da je kdo umrl, želje, da kdo umre ... Ogromno je seksizma, rasizma, ksenofobije. Kot rešitev za težave, ki jih ima država, se ponuja izgon drugačnih in nezaželenih, maščevanje tudi nad potomci in družinami ideoloških nasprotnikov pa linč, usmrtitev, obešanje, plinske celice, mitraljezi – verbalni arzenal je zelo bogat. Skratka, fizično iztrebljenje drugih je prikazano kot legitimna oblika politike.

Iz številnih raziskav vemo, kako zlahka besede postanejo dejanja. Primarni učinek sovražnega govora je spodbujanje množične psihoze, ki normalizira realno nasilje in motivira delegiranje lastnih frustracij na močne »izvajalce« – varde, policijo, vojsko, množico. Selektivnost in odpravljanje človekovih pravic sta končni cilj. Sekundarni učinek takšne psihoze je strahotno znižanje ravni javnega diskurza, iz katerega izginjajo logika, argumentacija, iskanje resnice in spoštovanje raznolikosti. Destrukcija humanih in demokratičnih vrednot, odpravljanje kritike in splošno ustrahovanje prebivalcev sledijo množični psihozi.

Današnja dekadenca parlamentarnega obnašanja in pasivnost medijev (denimo dopuščanje preklinjanja tudi na državni televiziji) večidel pogojujeta nerazumno strpnost do Janševih medijev. Volilna stvarnost, nejasnost zakonov in konformizem politikov, zlasti poslancev, Janši omogočajo obstanek v politiki. Toda po treh letih širjenja sovražnega govora bi stvari morale biti jasne tudi poslancem: z Janšo zares ne sme biti nobenega političnega dogovora. Pri njem gre za nedopustno izkoriščanje sovražnega govora za izjemno splošno nevarne cilje in destabilizacijo parlamentarne demokracije. Nobena od prejšnjih dveh vlad si ni upala omejiti ali prepovedati medijskega središča Janeza Janše in SDS, kljub zakonskim podlagam in kljub najvišjemu cilju politike – koristi državljanov v sprejetih humanih etičnih okvirih. Obstoj medijskega središča morda ni posebej povečal volilne baze SDS, je pa nedvomno druge državljane navdajal z gnusom in strahom, to pa niso dobri občutki za razumno razsojanje. Popolnoma nerealno si je predstavljati, da bi se Janša zdaj odrekel propagandnemu orožju, zaprl svoje medijsko središče in v politiko vstopil z drugačno desnico po obdobju kesanja in dokazovanja, da se distancira od sovražnega govora.

Končno, delovanje Janševega medijskega središča proizvodnje laži, prevar in sovražnega govora nima nobene zveze s svobodo govora. Ob upoštevanju evropske zakonodaje tega v številnih državah sploh ne bi bilo treba posebej dokazovati.