Oportunistično zanikanje podnebnih sprememb

Če bo Janez Janša postal slovenski premier, bom prvič v življenju živel v državi, ki jo vodi zanikovalec podnebnih sprememb. Imam izkušnje tako s konservativnimi kot socialdemokratskimi vladami v Nemčiji in na Švedskem in – ironično – celo drugo Janševo vlado v obdobju 2012/13, a kolikor vem, nobena od teh vlad uradno ni dvomila o enotnem znanstvenem mnenju, da doživljamo podnebne spremembe in da je globalno segrevanje v zadnjih desetletjih skoraj v celoti treba pripisati človekovi dejavnosti.

Pod morebitno vnovično Janševo vlado bo drugače. V nedavnem intervjuju za televizijo Nova24TV je Janša namreč pripomnil: »Koliko mi vplivamo na to [podnebne spremembe], je veliko vprašanje. Dejstvo je, da vplivamo. Dejstvo je, da onesnaževanje okolja seveda vpliva delno tudi na podnebje. Mislim pa, da to vpliva bistveno manj, kot so spremembe na Soncu oziroma stvari, na katere človek ne more vplivati.« Prvič, konkretna dejstva v tej izjavi so napačna. Zemlja je v preteklem desetletju od Sonca prejela nekoliko manj energije v primerjavi s 60. leti prejšnjega stoletja, globalna temperatura pa se je zviševala hitreje kot kadarkoli v človeški zgodovini.

No, Janševo zanikanje dejstev je vsaj malo bolj argumentirano od očitnih laži Branka Grimsa o prihajajočih ohladitvah. Na lestvici zanikanja od ena do pet, ki so jo oblikovali pri Guardianu, Grims sodi na prvo stopnjo, ker popolnoma zanika podnebne spremembe in globalno segrevanje zaradi človeka. Janša pa je nekje med drugo (zanika, da smo glavni krivci) in tretjo stopnjo (zanika, da segrevanje pomeni težave). Njegovo stališče je jasno: če (menda) nismo prepričani o podnebnih spremembah in (menda) ne bodo imele tako hudih posledic za nas, ne zapravljajmo virov in se raje lotimo »resničnih« težav. Še več, (menda) tako ali tako nismo kos podnebnemu izzivu, saj bi bilo spopadanje z njim predrago (četrta stopnja zanikanja).

Čeprav so vse te bolj izdelane različice zanikanja podnebnih sprememb neštetokrat ovrgli, se še vedno lepo ujemajo s trenutnim načinom širjenja informacij, ko je treba za populistične izzive argumentiranemu strokovnemu stališču samo podrsati po zaslonu. Razlog, zakaj so se populisti odlepili vsaj od prve stopnje zanikanja (Grimsova izjema potrjuje pravilo), lahko najdemo v raziskavah javnega mnenja, saj le približno pet odstotkov Slovencev nikakor ne verjame v podnebne spremembe. Tudi med ljudmi, ki se postavljajo na desno stran političnega spektra, je delež zanikovalcev prve stopnje krepko pod petino. Povedano drugače, ljudje niso neumni.

Treba je poudariti, da je nepopustljivost do zanikanja podnebnih sprememb le droben prvi korak pri sprejemanju podnebnega izziva. V resnici štejejo samo dejanja. Če si sposodimo Janševe besede iz leta 2008, ko zanikanje očitno še ni bilo oportuno: »Podnebne spremembe so dejstvo in nanj je potrebno odgovoriti.« Katerakoli nova slovenska vlada bo morala hitro preseči stopnjo strateškega načrtovanja in akcijskih načrtov, kaj šele živce parajočih razprav o obstoju podnebnih sprememb, in začeti uresničevati konkretne ukrepe. To bo še toliko večji izziv, če bo državo vodil destruktiven zanikovalec podnebnih sprememb, ki te izrablja kot manevrski prostor za populistično propagando, namesto da bi jih obravnaval kot resno politično področje, na katerem je stanje sicer kritično, vendar hkrati odpira številne možnosti za napredek.