Nenavaden teden s Tesso

za

Prva ljubezen.

Mali Sam (Sonny van Utteren), ki z družino letuje na Terschellingu, idiličnem, razsijanem nizozemskem otočku, je poln vprašanj: “Ali misliš, da je zadnji dinozaver vedel, da je zadnji, ko je umrl,” vpraša očeta. Neki ženski dahne: “Moj brat umira od bolečin. Kdaj bo umrl?” Sladoledarki pa: “Ali veste, da lahko ščurek brez glave preživi devet dni? Potem pa umre od lakote.” Sam je še otrok, a obenem že eksistencialist, saj ve, da nič ne traja, da bodo nekoč vsi – oče, mama, brat itd. – umrli in da bo ostal sam, zato se aktivno pripravlja na samoto. Po otočku se vsak dan ure in ure klati povsem sam – to so njegovi “treningi samote”.

Toda ko nabaše na Tesso (Josephine Arendsen), svojo pogumno, odbito in pustolovsko vrstnico, ki ga zmami na kolo, na plaže, v morje in med skrivnosti (družinske, se razume), ga misel na kierkegaardsko-thoreaujevsko meništvo v trenutku mine. Prva ljubezen ga revolucionira. Njegov glas dobi zven, njegove oči dobijo sijaj, njegova nedolžnost pa dobi priložnost, da se odpre in tvega. Tako se bo imel tedaj, ko bodo že vsi mrtvi, vsaj česa spominjati. Sam, zbiralec spominov, namreč ne skriva, da je poletje s Tesso nekaj, česar se bo nekoč – ko pride čas – spominjal. Prva ljubezen je kot prva smrt. Je preveč odrasel za svoja leta? Star je koliko – deset let? Dvanajst? To so leta metafizike. Tudi kasneje bo še metafizičen, a nikoli več kot tedaj, ko je srečal Tesso in se prvič čutil nesmrtnega. (Kinodvor/Kinobalon)