Ježek Sonic

Looney Tune.

Speedy Gonzales ni bil še nič – ježek Sonic, ki ga je moral studio Paramount po zgražanju nad tem, kot je izgledal v napovedniku, redizajnirati, je še hitrejši, najhitrejši, supersoničen. Ja, hitrejši od zvoka. Jasno, ni s tega planeta, temveč je priseljenec iz vesolja, alien, moder kot vesolje, osamljen kot E.T., staromoden kot imaginarni prijatelj, enodimenzionalen kot liki iz računalniških igric in duhovit kot izpuljen zob.

Hitrost je njegova superjunaška moč, zaradi katere je moral zapustiti svoj planet, a brez skrbi – tekoče govori angleško, zato ve, kaj je Amazon. Ker je tako hiter, bi ga lahko nadomestil. Pentagon v njem zasluti nov vir energije, “projekt” pa prepusti zunanjemu izvajalcu, dr. Robotniku, remiksu norega znanstvenika, tehnološkega podjetnika, požrešnega megalomana in destruktivnega sociopata, ki sreče ne bi delil s človeštvom (kaj šele vesoljem), ampak bi jo raje privatiziral. Igra ga brkati Jim Carrey, ki z vsakim zlogom in vsako grimaso tako pretirava, kot da je Maska – ali pa vsaj Ugankar. Tako je sebičen in dereguliran kot kapitalizem – lahko bi požrl vesolje.