Žive meje / N'toko: Moja trgovina
Če bi v vlogi prodajalke preživeli pet minut, bi vam bilo hitro jasno, da daljnoročna zaposlitev v takšni panogi niti ni mogoča
Mercator pod našim blokom ni bil nikoli idealen. Daleč od tega. Ne le da so bile cene pogosto višje kot v Hoferju ali Lidlu, tudi promet pri blagajni je bil počasnejši in okornejši. Manjkalo je drobiža, kartice niso grabile, kode so bile narobe nalepljene … Kljub temu so trgovke uživale precejšnje spoštovanje. Poleg upravljanja blagajn so namreč opravljale še drugo, zahtevnejšo nalogo – pogosto so bile edine osebe, s katerimi so nekateri upokojenci v soseski tisti dan spregovorili. Zanje je bil obisk trgovine tudi družabni obred in vljudnostno kramljanje je sodilo k vzdušju. Trgovke so poznale vse ljudi iz bloka, se znale pohecati z lokalnim pijancem, vedele, kaj postreči delavcem med malico, ti pustiti, da prineseš manjkajoči drobiž »naslednjič« ... Med plastiko na policah se je dogajalo tudi nekaj človeškega.