Navadna ljubezen

Zadnji sprehod.

Joan (Lesley Manville) in Tom (Liam Neeson) sta že vse življenje skupaj. Še vedno sta nežna, intimna in zaljubljena, še vedno se sprehajata, kot da sta ravno začela in se šele dobro zapeljujeta. Drug drugega razumeta onstran tega, kar rečeta. Med njima ni skrivnosti, toda dež, ki nenehno moči Belfast, napoveduje razkritje strašne skrivnosti – raka na dojki. Zdaj se sprehajata po peklu. Film se jima vrti nazaj. Naprej nič več. Vprašanje je le: ali bosta vzdržala – in ostala zaljubljena? Ne, to ni Ljubezenska zgodba – Joan ne izgleda kot Ali MacGraw, temveč kot ženska, ki ima za sabo hudo, brutalno kemoterapijo.

Film, ki ga ne zanimajo onkološki posegi, temveč mentalni procesi, ona druga kemija in ljubezen na meji med življenjem in smrtjo, pritisne na vse prave realistične nianse in tišine. Joan recimo pravi, da je sicer hudo, a kako hudo – in drago – bi šele bilo, če v Britaniji ne bi imeli univerzalnega zdravstvenega zavarovanja. Tom zlato ribico, ki pogine, skrivaj zamenja z novo zlato ribico, da bi Joan obvaroval pred nepotrebnimi “smrtnimi” mislimi, Joan tudi sam obrije glavo, kot da bi ji skušal še s tega vidika povedati, da jo ljubi, nekdo pa pripomni, da v trenutkih, ko ti kdo umira, požreš največ slabe, kičaste televizije. V času raka se pač nikomur ne gledajo filmi o raku. To je čas Hallmarka.