Nevidni človek

Deklina zgodba.

Cecilia (Elisabeth Moss) živi v sanjski hiši, v betonsko-stekleni high-tech vili na pečini nad razburkanim oceanom, toda doživlja jo kot Julia Roberts v filmu V postelji s sovražnikom – kot ječo. Zato sklene, da bo Adrianu (Oliver Jackson-Cohen), svojemu možu, tipičnemu toksičnemu moškemu, sicer ekspertu za optiko prihodnosti, zbežala. In res, ponoči pantersko izpelje svoj dolgo načrtovani načrt. Končno je varna pred Gileadom, še toliko bolj, ker se izkaže, da je Adrian naredil samomor. In da bi bila mera polna, jo njegov brat (Michael Dorman) obvesti, da je vse premoženje zapustil njej. Cecilia je torej svobodna, neodvisna in samozadostna. Toda kmalu se ji zazdi, da tudi, ko je sama, ni sama – povsod čuti Adrianovo prezenco. Ponoči z nje vleče rjuho. Zalezuje jo, nadleguje, zastrašuje, zlorablja, terorizira.

Kaj se ji dogaja? Halucinira? Jo grabi paranoja? Jo zdaj, ko ni več moškega, muči strah pred praznino? Ali pa je Adrianu res uspelo izdelati tehnologijo, ki ga dela nevidnega? Ženske so imele nekoč občutek, da so nevidne, toda mizo so obrnile – zdaj imajo moški občutek, da postajajo nevidni (da izgubljajo moč, da jih zamenjujejo ženske ipd.). In Adrian je tak moški: svojo nevidnost skuša preleviti v orodje za obvladovanje in posedovanje ženske. Šele zdaj, ko je postal neviden, je postal ultimativni zalezovalec in nadlegovalec – hujši in močnejši in paranormalnejši kot kadarkoli. Nevidni človek, reimaginacija Wellsove klasike v času gibanja #MeToo, po drugi strani svari tudi pred patriarhalno ideologijo, ki spet postaja tako samoumevna in tako vsakdanja, da je nevidna. Prišel je čas obračuna s to nevidnostjo.