Tommaso

za

Osem in pol.

Gotovo se spomnite ameriških filmov, v katerih se Američani, ki jih je Amerika utrudila, izmučila, pohodila in zavrgla, zatečejo v Evropo, kjer potem od Evropejcev pričakujejo, da jih bodo zabavali, spravili v dobro voljo, odrešili ter jim zagotovili happy end. V Tommasu je tak Američan – no, tak Amerikanec v Rimu – Tommaso. Igra ga Willem Dafoe, ki je v Scorsesejevi Zadnji Kristusovi skušnjavi doživljal skušnjave in trpljenje – oboje, tako skušnjave in trpljenje, pa doživlja tudi Tommaso, ameriški filmar, ki s precej mlajšo ženo (Cristina Chiriac) in hčerkico (Anna Ferrara) živi v Rimu, kjer skuša s pomočjo društva anonimnih alkoholikov, joge, plesnih vaj, lekcij italijanščine in pakiranja filma o Sibiriji pozabiti na svoje prejšnje – divje, dekadentno, škandalozno – življenje, toda bolj ko se trezni, bolj ga mučijo fantazije o ženini nezvestobi ter strah pred kreativno stagnacijo in ponovno izgubo stika z realnostjo.

Film je – v svojem rimskem stanovanju in svoji rimski soseski, s svojo ženo in svojo hčerkico – posnel Abel Ferrara (Angel maščevanja, Kralj New Yorka, Pokvarjeni poročnik), ameriški režiser, nekoč katoličan, zdaj budist, ki je svoje divje, dekadentno, škandalozno življenje pustil za sabo in se preselil v Rim, kar pomeni, da gledamo resničnostni šov (Abel Ferrara ima talent!), v katerem se perpetuum mobile emocionalnega ekshibicionizma, injekcije avtodestruktivnega občutka krivde, hitro vnetljiva posesivnost, očetovska tesnoba, mazohistično iskanje razlogov, da bi se lahko vrnil v pekel (po navdih, magari), in pasolinijevske travme rojevanja filma spletejo v eksorcizem moške panike. (Kinodvor)