To ni film

V enem izmed mnogih revnih predelov Manile se ustavi razkošna limuzina, v kateri sedi Imelda Marcos, vdova Ferdinanda Marcosa, dolgoletnega filipinskega vladarja. Nekdanja prva dama začne otrokom deliti denar – otroci se stegujejo v avto, ona pa jim podaja bankovce. Vsakemu po enega. Tudi kasneje, ko obišče bolnišnico, otrokom, malim bolnikom, deli bankovce. Vsakič, ko zagleda otroke, jim začne deliti bankovce. Obenem pa grandomansko stoka, da v njenem času ni bilo beračev. Ljudje so živeli v blaginji, slogi in sreči. Nobene revščine. Srce jo boli, ko gleda današnjo Manilo. Zato ne more razumeti, da so filipinske oblasti v vseh teh letih – po ljudski vstaji leta 1986 in »odhodu« predsedniškega para na Havaje – kazale tako malo ljubezni in spoštovanja do njenega moža, ki je umrl leta 1989. Niti tega niso dovolile, da bi njegove posmrtne ostanke – no, balzamirano truplo, ki ga ima v stekleni »grobnici« – prenesli domov, na Filipine. Pa toliko dobrega sta naredila za ljudi. Zanje sta skrbela. Bila sta jim kot oče in mati. Takih staršev niso več imeli.

Imeldi Marcos, kombinaciji Eve Peron in Marije Antoanete, ki je zdaj pri devetdesetih, so po moževi smrti dovolili vrnitev na Filipine in tam je bila štirikrat izvoljena v kongres. Takšnih populistov, kot je Imelda, se nikoli ne znebiš. Še huje: denarja, ki ga je nakradla svojemu ljudstvu, svojim ljubim otrokom (približno 30 milijard dolarjev), ji ni bilo treba vrniti. To je itak njen denar! Obogatela je s politiko! Kot Rodrigo Duterte. Sama sebi se zdi največja zvezda. Nič čudnega, da so jo hospitalizirali zaradi preveč stresne slave. Ali zaradi tega, ker je imela 3000 parov čevljev in trdila, da ni nobenega para obula dvakrat? A ko se v dokumentarcu Ustvarjalka vladarjev, ki ga je posnela Lauren Greenfield, avtorica Kraljice Versaillesa, pritožuje nad revščino, kakršne naj v času njenega vladanja ne bi bilo, le dokazuje, da takšni, kot je ona, ne vidijo katastrof, ki jih povzročajo.

Marcosov režim je bil namreč brutalen: kršitve človekovih pravic so bile nekaj vsakdanjega, disidente in aktiviste so mučili, posiljevali in pobijali, volitve so režirali, razglašali obsedna stanja, korupcija je rušila rekorde. Zakonca Marcos sta ustvarila oboje, revščino, beraški razred, in »ugodno« poslovno klimo, v kateri sta lahko neinhibirano kradla. Obnašala sta se kot magnata, Filipine pa sta imela za svojo plantažo: otok Calauit sta naselila z afriškimi živalmi in prebivalce preselila drugam.

Hočete videti žensko, ki dela za naravo? Oglejte si Medeno deželo, ki je dobila dve oskarjevski nominaciji, za najboljši doku in najboljši tujejezični film.

Nekaj sociopatskega je v njej. Ko ji na tla pade steklena fotografija in se raztrešči, sploh ne trzne. Kot da se ni nič zgodilo. »Percepcija je resnična, ne pa resnica,« dahne nekje vmes, kot da bi skušala v en stavek zbiti vso filozofijo sodobnih populistov.

Ferdinand Marcos ni potoval po svetu in obiskoval tujih vladarjev, ampak je to prepustil Imeldi. Rekel je, da ga muči strah pred letenjem. Kar je bil menda le blef. V resnici je hotel zgolj poskrbeti, da je za nekaj časa odšla daleč stran – da jo je lahko varal z drugimi ženskami.

Stalin je dal pobiti toliko ljudi, da je bilo vprašanje, ali bo na njegov pogreb sploh kdo prišel, toda ko je leta 1953 vendarle umrl, je na pogreb prišlo več ljudi, kot jih je dal osebno pobiti. V Moskvo so se zgrnili kar štirje milijoni pogrebcev. Tovarne so zaprli, šolo odpovedali, otrokom pa rekli, naj se raje skrijejo, ker da jih bodo Američani zdaj zagotovo napadli, in to z atomsko bombo. Moskva je bila tiste dni bolj kaotična kot leta 1917 – v stampedu žalujoče množice je umrlo več kot tisoč ljudi. Koba je pobijal tudi po smrti. Ni mogel iz svoje kože.

Vse cvetje je tiste dni romalo v Moskvo, poeti so kovali elegične rime, celo maršali so jokali, multimilijonsko množico pa je policija prelevila v neskončno vrsto, ki se je vila skozi vso Moskvo – in čakala na priložnost, da vidi truplo nesmrtneža, ki ji je vladal skoraj 30 let. V številu njegovih žrtev so verjetno, tako kot on, videli le statistični podatek. Ker pa so hoteli, da bi za vedno ostal med njimi, so ga balzamirali in inštalirali v mavzolej na Rdečem trgu – zraven Lenina.

Stalinov pogreb – zvočnike, ki vrtijo enolične pogrebne marše, srepe, zaprepadene, zombijske obraze množic, kioske, pred katerimi se gnetejo, kolone žalovalcev, letalske prihode tujih delegacij, kipe, posterje, prisege (»Živel komunizem, utelešenje Stalinovega večnega življenja!«) – vidite v dokuju Državniški pogreb, ki ga je Sergej Loznica, avtor Sojenja, spletel iz nikoli videnih arhivskih posnetkov.

Hruščov je Stalinov kult leta 1956 ukinil, pet let kasneje pa je dal Stalinovo truplo odstraniti iz mavzoleja. Morda ga bodo zdaj vrnili – ankete, ki jih je opravila agencija Levada, namreč kažejo, da je bil po mnenju 70 odstotkov Rusov Stalin dober za Rusijo. Tistim, ki ga slavijo, se bo ob gledanju Državniškega pogreba itak zdelo, da ga pokopavajo zdajle. Znana je zgodba o dveh Rusinjah, ki sta ob koncu štiridesetih let gledali neki italijanski film: »Glej, kako častijo Boga! Kot da je Stalin!«

Misterij orgazma

Državniški pogreb in Ustvarjalko vladarjev bo zavrtel 22. Festival dokumentarnega filma, ki se bo od 11. do 18. marca vrtel v Cankarjevem domu in na drugih lokacijah (Kinodvor ipd.). Čakajo vas številne delikatese. Hočete videti žensko, ki dela za naravo? Oglejte si Medeno deželo, ki je dobila dve oskarjevski nominaciji, za najboljši doku in najboljši tujejezični film, in ki popisuje odročno življenje makedonske čebelarke, zavezane tradiciji in naravi, a soočene s prihodom »podjetnika«. Hočete videti ljudi, ki delajo proti naravi? Oglejte si Zemljo, ki prikazuje orjaška delovišča (San Fernando Valley, Minas de Ríotinto, Carrara, Wolfenbüttel, Fort McKay, Gyöngyös, Brenner), na katerih vrtajo, trgajo, razstreljujejo in kazijo zemljo, premikajo in prebijajo gore in lomijo kamen, da bi zagotovili industrijski napredek in ustvarili nova žarišča brezmejne rasti. Ljudje premaknejo 156 milijonov ton zemlje na dan, zato so »najodločilnejši geološki dejavnik naše dobe«. Tu narava res izginja. Ljudje, slišimo, potrebujejo življenjski prostor. Mar niso tega trdili že nacisti?

Bi radi videli profil sodobnega »vplivneža«? Oglejte si Čeljust, v kateri si 16-letnik iz ruralnega Tennesseeja pokori Instagram, Twitter, Musical.ly in YouNow ter ujame trume sledilcev in »svetovno« instaslavo, a ga bodo jutri vsi pozabili. To, da je bolj žrtev kot zvezdnik, pa ne spremeni mučnega distopičnega občutka, da živimo v dobi tinejdžerjev in plenilcev, ki jih skušajo monetizirati. No, v Teoriji o kretenih izvemo, da se kreteni množijo s hitrostjo klika in da bi lahko družabna omrežja, kot sta Facebook in Twitter, že jutri ustavila vse njihove fake news, a bi v trenutku tudi bankrotirala.

Če pa želite videti žensko, ki je skoraj kompletno dobo digitalne revolucije preživela v analognem okolju, v ječi, si oglejte slovensko Hčer Camorre, Gačićev ekskluzivni portret Cristine Pinto, alias »Nikite«, kamoristične morilke, ki se po dolgih letih vrne iz ječe in skuša nadoknaditi zamujeno. Zašla je, ko je bila še najstnica – ko je bila stara toliko kot oni »vplivnež« iz Tennesseeja. Vprašanje je le: kaj bo zdaj delala? Če bi bila Filipinka, bi lahko odšla na delo v tujino: v dokuju Delo v tujini, ki ga je posnela Jun Sung A (Yoon Sung-a), vidimo, kako agencije Filipinke pripravljajo na delo služkinj v Hongkongu, Savdski Arabiji, Singapurju, Dubaju in na Tajvanu, toda ne učijo jih le, kako postiljati, streči in umivati dojenčka, ampak tudi, kako zadrževati solze, kako prenašati ponižanja, kako vzdržati vse napore, kako požreti psovanje (»Lenoba filipinska!«), šikaniranje (»Zakaj je moj otrok raje s tabo kot z mano?«) in celo posilstva (»Ne kliči policije, ker ne bo ničesar ukrenila!«). Te »delavnice« prirejajo s takšno socialno-psihološko preciznostjo, kot da gre za kak »stanfordski« eksperiment. Ni kaj, sodobno delo lahko vzdrži le nekdo, ki ga je utrdila ječa. Nekdo kot »Nikita«, ženska brez posebnosti.

Hočete videti dobrega starega Wernerja Herzoga? V Nomadu se z vnemo arheologa spominja prijatelja Brucea Chatwina, velikega pisatelja, potopisca in popotnika, fanatika hoje. »Svet se razodene tistemu, ki potuje peš,« pravi Herzog, ki je film Cobra Verde posnel po Chatwinovem romanu The Viceroy of Ouidah. V dokuju Andrej Tarkovski: filmska molitev pa se Andrej A. Tarkovski spominja očeta, Andreja Tarkovskega, čigar prvenec, Ivanovo otroštvo (1962), je veliki filozof Jean-Paul Sartre branil s filozofskega stališča. »To mi ni nič koristilo,« pravi Tarkovski. »Moral bi me braniti z umetniškega vidika. Sem umetnik, ne pa filozof.«

Ivanovo otroštvo je začel sicer režirati nekdo drug, a so ga hitro nagnali, ker je to, kar je posnel, izgledalo kilavo. Film so ponudili drugim režiserjem – kar po spisku. Vsi so rekli: Absolutno ne! Tarkovski je rekel ja, toda postavil je pogoje: prebral bom roman, pogledal ne bom niti metra tistega, kar so posneli, napisal bom nov scenarij in najel novo ekipo, z direktorjem fotografije in scenografom vred. Kul, so rekle filmske oblasti – samo dobil boš le polovico predvidenega budžeta! Ni problema, je odvrnil Tarkovski – v zameno hočem le popolno kreativno svobodo! Dobil jo je – in posnel prelomni film, ki je v Benetkah pobral zlatega leva. Sovjetskim oblastem se je zdel sicer sumljiv, nekako protivojni ( ja, proti veliki vojni, ki so jo – junaško in z velikimi žrtvami – dobili!), toda Tarkovskemu – mističnemu poetu, apokaliptičnemu transcendentalistu – so kljub temu odobrili naslednji film, monumentalnega Andreja Rubljova, epos o slovitem ruskem srednjeveškem slikarju, kreatorju ikon in mučeniških fresk, ki pa so ga sovjetske oblasti naglo prepovedale in bunkerirale, češ da je »antizgodovinski« in »antiruski« ( junak je prevelik individualist), tako da je v dvorane prišel šele leta 1971, po petih letih, pa čeravno je vmes – leta 1969 – zažigal v Cannesu. Tudi njegovi naslednji trije filmi, Solaris, Zrcalo in Stalker, totalni in absolutni unikati, so bili produkti kreativne svobode, kakršno je lahko umetniku zagotovil le totalitarni režim.

Ko je sovjetska partija Andreja Rubljova spustila na velika platna, je jugoslovanska partija sklenila, da Misterija organizma – genialnega produkta popolne kreativne svobode, kakršno je lahko Dušanu Makavejevu zagotovil le enopartijski režim – ne bo spustila na velika platna, pa čeravno je zažigal v Cannesu. Partija je 5. junija 1971 v novosadskem kinu Arena priredila celo posebno projekcijo, ki ji je, kot vidimo oziroma slišimo v Radovanovićevem dokuju Primer Makavejev ali Proces v kinodvorani, sledila razprava, ali natančneje: ljudstvo – krdelo vseh profilov – je sodilo Makavejevu. Tako slišimo: vsi smo za avtorsko svobodo, toda to ni svoboda, temveč anarhija! Rovarjenje! Politična diverzija! Prostaški prizori so evidentni! Vulgarizacija spolnih odnosov! Napad na vse socializme, tudi na našega! Kontrarevolucija! Ne more vsak delati, kar hoče! Ta film je brez vrednosti! Dno! Ne bi hotel, da ga vidi kdo od mojih bližnjih! Ni ga treba prikazovati! Družbo je treba zaščititi pred takšnimi filmi! Stalina primerjajo s penisom – kako bi bilo, če bi kdo Tita primerjal s penisom!? Kdo je dal temu avtorju dovoljenje, da se na drkaški način posmehuje Josifu Visarionoviču Stalinu? Da se ne bo jutri posmehoval Titu? Tega ne bo sprejel noben delavec! To je izprijeno! Antisocialistično! To je zloraba demokracije in svobode! Neumnost! Napaka! To ne bo brez posledic! Takšni filmi naj se ne snemajo več!

Test budnosti je uspel. Nič nas ne sme presenetiti! Čestitamo Jugoslaviji, ker je podprla tak film, so pisali v tujini, toda ljudstvo je presodilo: kriv! In Misterija organizma – filma o revoluciji in seksu, filma o kolektivni in osebni sreči, filma o razbijanju okovanega mišljenja, filma o posamezniku, ki ga zmelje kolektiv – niso spustili na velika platna. V Jugoslaviji so ga legalizirali šele tik pred njenim razpadom.

Hočete videti ljudi, ki delajo proti naravi? Oglejte si Zemljo, ki prikazuje orjaška delovišča, na katerih vrtajo, trgajo, razstreljujejo in kazijo zemljo, jo premikajo in prebijajo.

Na javnem »sojenju« Makavejevu ne slišimo nobene ženske. Le moške. Kot je rekel Wilhelm Reich, glavni junak Misterija organizma: revolucija, pri kateri ne sodelujejo ženske, ne uspe! Nič čudnega, da je Jugoslavija razpadla.

Kolektiv

Leta 2015 je zaradi ognjemeta, ki si ga je med koncertom privoščil rock bend, zagorel romunski nočni klub Colectiv – umrlo je 27 ljudi. Še 160 jih je bilo poškodovanih, ranjenih, ožganih. Tragedija je šokirala Romunijo in svet.

Ne da je bilo to vse: kasneje je umrlo še nekaj deset tistih, ki so preživeli. Imeli so le blažje opekline, a so jih pogubile bakterijske okužbe. Bolnišnice so bile pomanjkljivo opremljene, bolnišnice niso bile razkužene – romunski zdravstveni sistem je odpovedal. Romunski predsednik Klaus Iohannis je razglasil tridnevno žalovanje in poudaril: »Imamo indice, da zakonska določila niso bila spoštovana.«

V resnici je bilo še huje. Kako hudo je bilo, pa ni razkril kak uradni preiskovalec (recimo policija), ampak preiskovalni medij, in spet ne kateri izmed tistih, ki navadno preiskujejo afere, škandale in korupcijo, ampak – Sports Gazette. Športni časopis! Športni novinarji so se razkropili po bolnišnicah in zdravstvenem sistemu, naskočili zdravnike, sestre, zdravstvene aparatčike in politike, jim težili in kopali, rinili, kopali, rinili in kopali in iskali žvižgače – in nazadnje v grozi ugotovili, da je najmanj 37 poškodovancev v bolnišnici umrlo zaradi lažnega razkužila, potemtakem zaradi razkužila, ki je bilo razredčeno. Ali natančneje: pokopalo jih je skrivno, brezčutno in povsem koruptivno trgovanje in manipuliranje z razkužilom, ki so ga v imenu višjih dobičkov razredčili, s čimer so kakopak ogrozili varnost, zdravje in življenje ljudi.

Vrtele so se podkupnine – ljudje so umirali.

Izkazalo se je, da so bili v ta zarotniški biznis vpleteni vsi, tudi romunski vrhovi, ki so hoteli zaroto prikriti, korupcijska afera pa se je prelevila v triler, ko je lastnik podjetja Hexi Pharma, kjer so poskrbeli za redčenje razkužil, umrl v prometni nesreči – šlo naj bi za samomor, so rekli.

Vlada je padla, Mariana Oprea je svoje opekline prelevila v body-art, zdravstvene reforme pa ni bilo. Kar pove vse – tudi korupcijska afera takšnih razsežnosti ne pripelje do zdravstvene reforme. Dokumentarec Kolektiv, ki ga je posnel Alexander Nanau, ne pušča nobenega dvoma: sile, ki zdravstveno reformo blokirajo, so preprosto premočne. Nič jih ne zlomi – niti tragedija.

To, da so goljufali in mastno služili prav z razkužili, pa nas zdaj, v času koronavirusa in obveznega razkuževanja, opozarja tudi, kako tenka je meja med življenjem in smrtjo – nekaj kapelj vode. In še na nekaj nas opozarja Kolektiv: na to, kako zelo pomembni so brezkompromisni raziskovalni novinarji, še toliko bolj zdaj, v času, ko korupcija in kriminal belih ovratnikov ogrožata javno zdravje in nacionalno varnost.

Takšnega novinarja, Roberta Fiska, nam predstavi doku To ni film, ki ga je posnel Chang Yung. Fisk je že več kot 40 let dopisnik z Bližnjega vzhoda, kar pomeni, da že skoraj pol stoletja poroča iz regije, ki ne pozna srečnih koncev in ki izgleda kot motor distopije, kot geopolitični kotel, pod katerim kolonialni in imperialni interesi velesil in korporacij prižigajo brutalne vojne, neizmerne spirale nasilja, strašno trpljenje in plamene, ki bruhajo vse do nas – in ki ustvarjajo teror in begunce.

Fisk – večni idealist, ki ga je za dopisništvo navdušil Hitchcockov Dopisnik iz tujine (1940), najprej dopisnik londonskega Timesa in potem Independenta, kritik teh, ki »zmagujejo«, vedno »na strani tistih, ki trpijo« – je sicer baziran v Bejrutu, a v vseh teh letih je »ovohal« vsa žarišča, vse fronte, vsa prizorišča. Z beležko in svinčnikom. Analogen. Dejstva preverja tam, kjer so. Kdor teh krajev ni »ovohal«, pravi, nima pojma, za kaj gre. In Fisk vsa ta leta ni le poročal, ampak je – tako kot novinarji romunskega časopisa – kopal in raziskoval.

Bi radi videli profil sodobnega »vplivneža«? Oglejte si Čeljust, v kateri si 16-letnik iz ruralnega Tennesseeja pokori Instagram, Twitter, Musical.ly in YouNow.

V monopole nad resnico ni nikoli verjel, pozivi k »objektivnemu« poročanju so se mu zdeli neobjektivni, uradne verzije ga niso potešile. Leta 1982 je poročal iz Sabre in Šatile, begunskih taborišč, kjer so libanonske krščanske milice pod nadzorom izraelske vojske pobile 1700 palestinskih beguncev. In ne bi nas presenetilo, če bi tam trčil ob Leo Cemel (Lea Tsemel), neustrašno in brezkompromisno izraelsko odvetnico, borko za človekove, socialne in politične pravice, ki – kot vidimo v dokuju Odvetnica, ki sta ga posnela Rachel Leah Jones in Philippe Bellaiche – že skoraj 50 let brani in zagovarja Palestince, tiste Palestince, ki jih ni mogoče ubraniti, tiste Palestince, ki jih obtožujejo »terorizma«, tiste Palestince, ki se z nasiljem upirajo izraelski okupaciji, tiste Palestince, ki jim grozijo hude kazni, s smrtno vred, 13-letnika, ki naj bi bil z nožem napadel dva Izraelca, potemtakem tiste Palestince, ki so že vnaprej obsojeni. Lea Cemel sicer nikogar ne reši, ker to v Izraelu, panični, ustrahovani družbi, preprosto ni mogoče, toda dela vse, da bi jih destigmatizirala, da bi rešila njihovo čast in njihovo človeško dostojanstvo – in da bi jim zagotovila vsaj majhno znižanje kazni. Tu zmaga pomeni nekaj drugega.

»Ne razumem vas,« med televizijskim intervjujem začudeno dahne televizijska voditeljica. »Pa bi me morali, ker sem prihodnost,« odvrne Lea Cemel, borka za izgubljeno stvar, ki jo v Izraelu neprestano šikanirajo in demonizirajo.

A demonizirajo tudi Fiska, v Izraelu in drugod. Pred dvema letoma je famozno oporekal uradni zgodbi, da je Asadova vojska v Dumi uporabila plin, kemično orožje. Dejstva, ki jih je »ovohal«, so kazala drugače. Tudi v dokuju To ni film ga vidimo v Dumi – in Homsu in Alepu. In ne bi nas presenetilo, če bi na lepem padel v kader Vad Al Katib (Waad al-Kateab), sirski državljanki novinarki, ki je začela dogajanje v Alepu snemati leta 2011, v času »arabske pomladi«, in ki je vztrajno videodnevniško snemanje nadaljevala tudi kasneje, ko je Alep postal ground zero sirske vojne, ko so ga potemtakem prežgali bombe, rakete, opustošenje, kaos, uničenje, trpljenje, mrak in smrt. »Nikoli nismo mislili, da bo svet to dopustil.« Vmes se poroči z zdravnikom, ustanoviteljem ad hoc klinike, s katerim zapleše ob štiklu Crazy, in rodi hčerko Samo, rojeno tam, kamor hodi zgodovina srat. Njen doku – pogled v absolutni pekel, poročilo z vojnega območja skozi ženske oči, dolgi, jezni in klavstrofobični close-up smrti, Urgenca 2.0, zbirka dokaznega gradiva, protest proti svetu, ki ni trznil, dokumentiranje življenja, upora in otroka, ki joče drugače kot naši otroci – je naslovljen Za Samo.

Vad Al Katib bi se odlično ujela s Fiskom, ki je Bližnji vzhod prelevil v svoj permanentni Watergate. »Če hočeš povedati zgodbo, potem moraš na teren.« In Fisk nam je povedal zgodbo o Bližnjem vzhodu – nobenega twista ni zamolčal, njegovi teksti so bili vedno polni spoilerjev. Kdor ga je bral, ve, zakaj gre na Bližnjem vzhodu – kdor ga ni bral, tega ne ve. Kdor ga je bral, ve, zakaj k nam prihajajo begunci – kdor ga ni bral, tega ne ve. Tako preprosto je to. Zaradi takšnih, kot je Robert Fisk, lažje razumemo svet.

Nujnih 5

Državniški pogreb
Sergej Loznica
Stalinov pogreb v realnem času

Hči Camorre
Siniša Gačić
Življenje poklicne morilke

Kolektiv
Alexander Nanau
Demokracija v plamenih

Medena dežela
Tamara Kotevska & Ljubomir Stefanov
Čebelarka sreča kapitalizem

Za Samo
Vad Al Katib & Edward Watts
Oglašanje iz pekla