Kultura / To ni film

V enem izmed mnogih revnih predelov Manile se ustavi razkošna limuzina, v kateri sedi Imelda Marcos, vdova Ferdinanda Marcosa, dolgoletnega filipinskega vladarja. Nekdanja prva dama začne otrokom deliti denar – otroci se stegujejo v avto, ona pa jim podaja bankovce. Vsakemu po enega. Tudi kasneje, ko obišče bolnišnico, otrokom, malim bolnikom, deli bankovce. Vsakič, ko zagleda otroke, jim začne deliti bankovce. Obenem pa grandomansko stoka, da v njenem času ni bilo beračev. Ljudje so živeli v blaginji, slogi in sreči. Nobene revščine. Srce jo boli, ko gleda današnjo Manilo. Zato ne more razumeti, da so filipinske oblasti v vseh teh letih – po ljudski vstaji leta 1986 in »odhodu« predsedniškega para na Havaje – kazale tako malo ljubezni in spoštovanja do njenega moža, ki je umrl leta 1989. Niti tega niso dovolile, da bi njegove posmrtne ostanke – no, balzamirano truplo, ki ga ima v stekleni »grobnici« – prenesli domov, na Filipine. Pa toliko dobrega sta naredila za ljudi. Zanje sta skrbela. Bila sta jim kot oče in mati. Takih staršev niso več imeli.