Odprimo vrata Križank

V zadnjem času je bilo o ljubljanskih Križankah rečenega in napisanega že veliko. Nam, mladim prebivalcem mesta Ljubljane in študentom, se zdi, da je bilo premalo poudarka posvečenega premisleku o razširitvi dejavnosti različnih uporabnikov znotraj Križank in njihovi ureditvi v kulturno in izobraževalno javno prizorišče, kot je to v petdesetih letih 20. stoletja idejno zasnoval in udejanjil naš največji arhitekt in profesor Jože Plečnik. Takšna zamisel je še danes kakovostna posebnost celo na evropski ravni. Pomemben del Plečnikove zamisli sta delovanje Srednje šole za oblikovanje in fotografijo (SŠOF) in Festivala Ljubljana, dveh izjemo priznanih institucij.

Križanke so ključni del tako imenovane Plečnikove kulturno-izobraževalne osi, ki poteka od Trnovega, se nadaljuje po Vegovi ulici mimo Narodne in univerzitetne knjižnice, stavb Srednje glasbene in baletne šole, Realke, sedeža Univerze, zaključi pa na Kongresnem trgu, v parku Zvezda in prostoru spominskega znamenja vseh vojn ter navsezadnje v še ne realiziranem Južnem trgu. Gre za javne in odprte prostore, izjemno pomembne za kulturno-izobraževalno življenje mestnega in državnega središča, vendar za Križanke to večino leta ne velja. Prostori, ki jih zaseda Festival Ljubljana, so med letom premalo izkoriščeni, zaprti. Enako se, sicer za krajše obdobje meseca do dveh, poleti dogaja s prostori srednje šole. Prav tako je vsak dan nedostopnih veliko površin, ki bi lahko omogočale nove dejavnosti (atriji, cerkev, dvignjeno parkovno sprehajališče ob zahodnem zidu ...). Današnje vizije za prihodnost, ki za te prostore obstajajo, so slabe, saj ne upoštevajo Plečnikove vizije odprtega, javnega mestnega prostora. Spremeniti kulturno dediščino, ki je bila namenjena ljudem in kulturi ter izobraževanju, v pisarne in skladišča, bi bilo več kot nesmiselno. Zato moramo poiskati rešitve, ki bodo zagotovile boljši položaj vsem sedanjim in morda tudi dodatnim, novim uporabnikom Križank.

Plečnikove Križanke so izvorno zamišljene kot prehoden in odprt javni prostor z več vhodi in okenskimi odprtinami na vseh straneh nekdaj zaprtega, introvertiranega samostanskega kompleksa. Sprašujemo se, zakaj niso vrata, ki se odpirajo na Križevniško ulico, vsak dan odprta. Prav tako so zapahnjena vrata za Aškerčevim spomenikom, ki vodijo do dvignjenega parkovnega sprehajališča na ostankih rimskega in kasneje srednjeveškega zidu, ki je bilo zasnovano kot javna pot ob odprtem avditoriju. To sprehajališče se smiselno nadaljuje na sprehajališče pred NUK in Srednjo glasbeno in baletno šolo do Kongresnega trga. Do Peklenskega dvorišča in še nekaterih notranjih atrijev, hodnikov in vrtov javnost nima dostopa. Križevniška cerkev ima velik potencial, a so njena vrata noč in dan zaklenjena.

Zavedamo se, da vsi programi, ki se zdaj izvajajo v prostorih Križank, potrebujejo boljše prostorske razmere. SŠOF in tudi Festival Ljubljana pesti prostorska stiska. To bi bilo mogoče rešiti z vzpostavitvijo dodatnih novih kulturnih prizorišč, ki bi bolje zadovoljila potrebe vsako leto kakovostnejšega programa Festivala Ljubljana. Večji festivalski dogodki in koncerti, ki so prerasli razsežnosti Križank, bi lahko potekali na Plečnikovem stadionu. V času poletnega festivala bi bili lahko v rabi vsa skrita dvorišča, atriji, nekatere učilnice in dvorane Križank s cerkvijo vred. S tem bi SŠOF omogočila rabo številnih prostorov, ki so zdaj glede na potencial neprimerno uporabljeni oziroma nedostopni. S tem bi rešili tudi težavo, kako bolje ohraniti križevniški kompleks, ki zdaj zaradi pomanjkanja zanimanja mesta in primerne vsebine propada.

Z izvzetjem in souporabo jedrnih prostorov Festivala Ljubljana bi lahko vlogo Križank kot izobraževalnega središča še razširili in potrebam SŠOF dodali tiste, ki jih imajo sosednje ustanove, kot so Srednja glasbena in baletna šola, Konservatorij, Fakulteta za arhitekturo, delno tudi AGRFT, ki se seli v bližino na Aškerčevo cesto. Manjše prostore, kot so Hudičevo dvorišče, atriji, Viteška dvorana in cerkev, pa bi lahko uredili v delavnice, vadbene prostore, prostore za so-delovanje in prizorišča za prireditve, ki bi jih uporabljali dijaki in študenti za glasbene nastope, razstave, predavanja itd. S tem bi se upoštevala potreba javnosti, da je prostor Križank v javni rabi vse leto, saj to zdaj velja v veliki večini samo za topli del leta, ko tam potekajo koncerti in paleta drugih kulturnih prireditev. Prav tako bi bila to lahko nekakšna oblika podpore dijakom in študentom, saj bi ti s tem dobili prostore za izobraževanje, vadbo in javno delovanje. Čeprav bi zagotovili odprtost, bi se še naprej nadaljevala več kot 50-letna tradicija kakovostnega programa SŠOF. Za te dejavnosti obstaja zanimanje, to je že zdaj mogoče videti na koncertih in razstavah študentov akademij, srednjih šol in omenjenih fakultet, z umestitvijo v zgodovinski objekt v samem središču mesta pa bi takšne prireditve postale še opaznejše in bi bile zaradi večje površine prostorov tudi bolje obiskane. Navsezadnje sta zgodovinsko okolje in Plečnikovo mojstrsko preoblikovanje celote vsakdanji pomemben navdih za ustvarjalno delo in bivanje dijakov in študentov ter drugih, ki obiskujejo Križanke. To so v zadnjem času dijaki posebej poudarili tudi v javnosti.

Ostaja vprašanje namembnost avditorija, ki je skoraj polovico leta prazen. Občasna raba za manjše kulturne ali sejemske prireditve se je v preteklosti sicer izkazala za smiselno, vredno pa bi bilo premisliti tudi o drugih vrstah rabe, ki bi bila mogoča vse leto. Na primer pozimi se lahko odprti veliki avditorij spremeni v začasno manjše drsališče in jeseni v skate park ali prizorišče za vaje študentov AGRFT in dijakov glasbene šole, v prostor za delavnice in razstave na prostem.

Želimo, da kompleks Križank odpre vrata iz vseh ulic v vse notranje atrije, dvorane, hodnike in parke. Tako se bodo Križanke napolnile z vsebino, ki bo dopolnila in podkrepila program Srednje šole za oblikovanje in fotografijo ter hkrati tudi ljubljanskega festivala in vabila zainteresirane dijake, študente, kulturnike, umetnike, meščane in mimoidoče v enega najlepših zgodovinskih prostorov v Ljubljani. 

* Besedilo je nastalo v okviru seminarja Družbene stavbe 2019/20 na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani