Kaj delamo narobe zadnjih 150 let?

Preden smo dokončno vstopili v krasni novi svet neoliberalizma, smo še imeli zanimive zamisli in vizije. V osemdesetih letih smo še vedeli, kako ravnati s prostorom in kakšna naj bi bila urbanizem in arhitektura, kakšno infrastrukturo potrebujemo in kaj pomeni varovanje naravnega okolja. »Na začetku devetdesetih let smo na Fakulteti za arhitekturo pripravili okroglo mizo na temo Razvoj Slovenije – kako in v katero smer. Takrat se je razmišljalo, da bi bilo idealno razvijati Slovenijo po načelu velikega mesta, in to v skladu s konceptom mesta parka. Kar se infrastrukture tiče, je bil ključni poudarek na železnici in ne na avtocestah.

No, danes so Slovenske železnice dinozaver, ki ga ni mogoče premakniti iz starih rigidnih okvirov, upravljanje prostora pa je podrejeno predvsem zasebnemu kapitalu,« opominja arhitekt in samostojni projektant Ivan Bačić, ki zelo kritično gleda na to, v katero smer je šel tako imenovani razvoj slovenske družbe. Da sta vzdržnostni in trajnostni dejavnik temelja družbenega razvoja in da se marsikaj začne pri urbanizmu in infrastrukturi, se strinja tudi dr. Miloš Kosec, arhitekt in teoretik. »Na primer, v zvezi z individualno gradnjo so že bili narejeni pomembni urbanistični in arhitekturni premisleki, a se ne upoštevajo in se ne uporabljajo, kot bi se morali.« Ugotavlja, da se v isti sapi vsi deklarativno strinjamo, da moramo postati bolj trajnostna družba, a to zanikamo s tem, da sta infrastrukturni prioriteti še vedno razpršena poselitev in avtomobilski promet, še vedno se omogoča velik razpon zasebne gradnje, še vedno železniškega omrežja ne obravnavamo kot ključnega in kot povezovalne infrastrukture za vse. Žal še vedno dajemo prednost širitvi obvoznic in avtocest. Kosec sklene misel, da »teh dveh nasprotij pač ne moremo združiti v smiselni koncept družbe, ki bi delovala po sodobnih trajnostnih predpostavkah«. Mag. Anja Planišček, arhitektka in izredna profesorica na Fakulteti za arhitekturo Univerze v Ljubljani, je prepričana, da bi družba morala redefinirati vse človekove dejavnosti tako, da bi te povzročale čim manjšo škodo naravnemu okolju. »Skratka, prav vse človekove dejavnosti bi morale spremeniti paradigmo v smislu vpliva na okolje. Arhitekti pa bi morali še kako premisliti, kaj pomeni ‘graditi prostor’ in kakšne so lahko posledice gradnje objektov in infrastrukture.« Bačić se sprašuje, kdo sploh upravlja prostor. Imamo upravne enote, ki za to niso dovolj usposobljene, uradniki pa ne motivirani. »Tam se ljudje trudijo, a le redko kdo je nasmejan. Ne vem, kaj je bolj žalostno – na upravni enoti gledati žalostne in naveličane obraze ali pa vesele kolege, ki netankovestno opravljajo svojo političnoekonomsko nalogo. Njihovo poslanstvo je, da prostor cenijo in spoštujejo, ne da ga masakrirajo v imenu kapitala. Arhitekturni poklic je namenjen družbi, našim skupnim potrebam in ne zgolj interesom peščice najbogatejših. To je glavno trenje in osrednji nesporazum, ki ga opažamo v družbi in arhitekturni stroki.«

Vse prihaja iz Afrike

Na prvi pogled se zdi, da praksa šepa, ker nimamo jasno definiranih izrazov, kaj je trajnostno, kaj vzdržnostno in kaj pomeni sonaravno. »Ti termini so pomensko še vedno odprti, zvenijo pozitivno in afirmativno, hkrati pa so povsem nedefinirani. Zaradi tega so tudi sumljivi,« razmišlja Kosec in pravi, da jih vsak lahko razume po svoje. S tega vidika so precej neuporabni, saj povzročajo zmedo in zaplete, namesto da bi prinašali rešitve. A če bi že moral izbrati enega izmed treh izrazov? »Izberem trajnostno,« je odločen Kosec, »tudi zato, ker načenja vprašanje ideološke predpostavke modernizacije družbe v zadnjih 150 letih. No, vsaj v pomenu, ki se mi zdi smiseln. Namreč, ves čas je šlo za eksponentno krivuljo napredka, proizvajamo več, več novega in boljšega, in se počasi dvigamo. Izraz trajnostno pa v sebi nosi možnost, da ponovno premislimo predpostavke razvoja družbe ter da vedno večjo produkcijo in potrošnjo nehamo povezovati z napredkom.« Ta premislek bi moral prinesti spoznanje, da neomejeni razvoj in izkoriščanje naravnih virov nista v skladu s tako imenovanim trajnostnim razvojem.

Anja Planišček se je z iskanjem odgovorov, kaj je trajnostna gradnja, spoprijela neposredno na terenu in si izkušnje pridobivala v predelih Afrike, kjer so načela trajnostne gradnje kljub intenzivni industrializaciji in urbanizaciji še vedno prisotna. Skupaj s skupinami študentov in mentorjev s Fakultete za arhitekturo so od leta 2010 do 2019 v okviru mednarodnega razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči izpeljali šest projektov v treh afriških državah. »Afrika je celina različnih držav in v gradnji jih morda povezuje le dejstvo, da se v ruralnem okolju gradi drugače kot v urbanem. Gradili smo v urbanih oziroma suburbanih okoljih. Poskušali smo razumeti prostor, naravne danosti, načine, kako ljudje naseljujejo prostor in kako prebivajo v njem, kako in s katerim materialom gradijo danes oziroma so gradili v preteklosti. Z gradnjo novih stavb nismo želeli rušiti prostorskih ali družbenih razmerij, le predlagali smo nove možnosti,« razlaga Planiščkova in pojasnjuje, kako so v vsakem okolju iskali alternative dotedanji gradnji z namenom rabe lokalnih, cenovno dostopnih in do okolja prijaznih oziroma naravnih materialov. V Južnoafriški republiki so gradili iz slame in gline, ki so ju dobili v bližini gradbišča in ju zmešali v mešanico, s katero so butali stene. Sami so izdelovali zidake iz prsti. V Ugandi so prst izkopali na parceli, kjer so gradili, ter zidake sušili na zraku. V Gambiji so to zanje naredili v krajevnem obratu.

»S pridobivanjem osnovnega materiala nismo izgubljali denarja, niti nismo onesnaževali okolja s proizvodnjo in prevozom. Iskali smo material, ki je naraven in poceni, ter ga uporabili na sodoben način, prav tako konstrukcijski potencial materiala in tehnike gradnje. Raziskali smo možnosti odzivanja na podnebne značilnosti krajev – v Južnoafriški republiki smo preskusili naravni sistem pasivnega ogrevanja in hlajenja, v Ugandi in Gambiji pa smo se bolj osredotočili na prečno prezračevanje z dvojno streho in odprtinami oziroma perforiranimi stenami.«

V Afriki je našel navdih in pridobil izkušnje tudi avstrijski arhitekt Martin Rauch, ki je postal sinonim za evropsko trajnostno gradnjo iz prsti – za hiše iz zemlje. Miloš Kosec pravi, da je takšnih praks v Evropi že kar nekaj. »Gradnja iz zemlje se sliši kot hobitske hiše ali kot težnja romantikov, ki hočejo živeti v gozdovih. No, danes najdemo tudi v urbanem okolju, ne le na podeželju že kar veliko objektov, narejenih iz steptane zemlje.« To so tako imenovane butanke, ki so jih v preteklosti gradili na primer v Prekmurju. Še danes je vse, kar potrebuješ zanje, zemlja s terena, kjer gradiš, izkoplješ jamo in z izkopano zemljo začneš butati stene. Hišo lahko zgradiš v nekaj tednih. »Hiša iz zemlje je dober primer upoštevanja trajnostnega načela. To prastaro tehniko rabe povsem lokalnih naravnih materialov je mogoče odlično prilagoditi sodobnim funkcionalnim in energetskim zahtevam,« zagotavlja Kosec, ki je na Rauchove hiše iz zemlje naletel na arhitekturnem festivalu revije Outsider in bil navdušen tudi zato, ker so te hiše energetsko zares učinkovite. »Iz zemlje so narejeni pol metra debeli zidovi, ki dihajo in so zračni. To je masivna gradnja, ki ne potrebuje ometa na notranji strani in tudi na zunanji ne.« Hiša se vzdržuje tako, da se približno vsaki dve leti na zunanjo stran zidov doda nova tanka plast zemlje.

Ivan Bačić se strinja, da je gradnja stavb iz zemlje oziroma »kuhane zemlje« – iz terakote – dobra rešitev. Tuhta, kako bi lahko že zdavnaj živeli v družbi trajnostne paradigme, če bi trajnostno razmišljali že v tridesetih letih 20. stoletja, ko so snovali kemično sestavo bencina. Namreč, če mu ne bi bili dodali svinca za umirjanje eksplozij, ampak kaj drugega, bolj trajnostnega, ne bi prejšnje stoletje tako onesnaževali zraka in okolja. »Navsezadnje so v ZDA že v šestdesetih letih pisali članke o onesnaževanju zraka zaradi izpušnih plinov. Tudi prve knjige o ekohišah (in postavljanju teh) so bile napisane že takrat. Skratka ukvarjanje z ekologijo ni tako mlada veda. Le da je industrija, kapital in politika niso vzeli zares in je vključili v svoj premislek.« Bačić vzame v roke revijo z začetka tega tisočletja in pokaže fotografijo ogromnega dnevnega kopa – rudnika premoga, kjer velikanska strojna konstrukcija melje zemljo, sredi tega dnevnega kopa pa je bager, ki je videti kot mravljica. »Kolo tega bagra smo mi, ki se ne zavedamo resničnih dimenzij tega velikega (u)stroja in širših razmerij globalnega sistema. Ta velikanski stroj je prispodoba kapitala, ki se vrti in melje vse pod seboj. Mi, ki živimo v svojem balončku, pa mislimo, da je vse v redu. Smo popredalčkani, to nas omejuje pri razvoju, ki bi lahko pozitivno vplival na nas, na življenje in na planet. Hkrati pa vedno najdemo opravičila za svoja dejanja, ki so daleč od upoštevanja trajnostnih načel.«

Miloš Kosec meni, da k uporabi trajnostnih načel lahko štejemo tudi reartikulacijo starega stanovanjskega fonda, na primer starih kakovostno zgrajenih hiš iz opeke. »Skratka ponovna uporaba objektov, ki so povsod okoli nas, je lahko nekaj radikalnejšega, kot je videti na prvi pogled. Po čisto banalnih merilih je njihov ogljični odtis enak nič. Še tako ekološka hiša, ki jo postavimo na novo, bo imela bistveno višji ogljični odtis. Pogosto tudi skritega. Na primer, najnaprednejša hightech hiša iz devetdesetih let je po merilih porabe energije še danes odlična.« Vendar je material, vgrajen vanjo, sporen. Na primer, celice za proizvodnjo sončne energije, ki sicer pomenijo manjšo izrabo elektrike, so sporne zaradi proizvodnje, ki ima velik ogljični odtis. Te hiše so pogosto narejene iz eksotičnega materiala, torej ga je bilo treba pripeljati od daleč in prevoz je eden izmed glavnih onesnaževalcev. Zato se moramo vprašati – koliko so hightech hiše v teh 30 letih obstoja, če so sploh, nevtralizirale svojo proizvodno potratnost. Širše ko pogledamo na to, kaj vse je všteto v ogljični odtis, bolj lahko relativiziramo uspešnost hightech rešitev, je prepričan Kosec.

Nizkoenergijske stavbe in ogljični odtis

Edino področje, na katerem Slovenija poskuša ujeti trajnostni trenutek, je energijska sanacija starih stavb ter spodbujanje gradnje nizkoenergijskih stavb. Vendar, ali je to res prava družbena usmeritev? Se je kdo od odločevalcev vprašal, koliko energije se porabi za proizvodnjo novega materiala, ki ga vgrajujemo v energijsko sanirane stare stavbe in v nove tako imenovane nizkoenergijske hiše ali v tako imenovane pasivne hiše? »Skrajni čas je, da bi imeli informacijo o celotnem tokokrogu energije, ki je bila porabljena za proizvodnjo tega materiala in ki bo porabljena za razgradnjo, ko se bodo stavbe nehale uporabljati. Dvomim o smiselnosti gradnje nizkoenergijskih stavb, če se za proizvodnjo in transport vgrajenega materiala porabi preveč energije in se onesnažuje okolje,« opozarja Anja Planišček. Kljub temu slovenski ekoskladi predpisujejo, koliko centimetrov izolacije je treba dodati stropu, tlom ali stenam, da se lahko kandidira za sredstva teh skladov. Za vsemi temi njihovimi zahtevami in natančnimi predpisi, kateri material se mora uporabiti in celo koliko centimetrov materiala, se skriva celoten sistem interesov nekaterih proizvajalcev materiala in izvajalcev, ki se finančno napajajo prek ekoskladov.

»Vse se vrti okoli velikega kapitala in arhitektura je učinek družbe, je njeno ogledalo in kazalec položaja, v katerem smo,« je prepričan Ivan Bačić. Pravi, da bi izolacijski material, kot sta stiropor in stirotur, kar prepovedal. »To je približno tako, kot da bi kožo neprodušno prekrili s plastiko. V nekaj minutah bi bili prepoteni, saj koža ne bi mogla dihati. Podobno je s stavbami. « Imamo podatke, o te m je pisal arhitekt Tomaž Krištof, da so energijske sanacije, ki so bile nekaj časa pri nas hit, naredile več škode kot koristi. Med drugim so, poleg drugih nevšečnosti, kot sta vlaga in plesen, zakrile razpoke na stavbah in jih potresno ogrozile, saj je bila tem potresno nezadostnim stavbam z izolacijo dodana nova teža. Kaj se bo zgodilo z njimi? Jih bo treba res podreti?

Miloš Kosec poudarja, da je družbeni razvoj z globalizacijo dobil nesluten pospešek in hkrati razkril, kaj delamo narobe že zadnjih 150 let. Če vzamemo za primer le eno posledico tega razvoja – globalno segrevanje – to ni zgolj posledica našega početja zadnjih 20 let. »Te tendence so tukaj že 200 let, vse od začetka industrijske revolucije. Prvi trenutek je bil v 19. stoletju, drugi v času splošne modernizacije po 2. svetovni vojni, in tretji danes, ko ugotavljamo, da nas je ta ne prav dobro premišljeni napredek pripeljal do nepovratnih procesov. Zdi se, kot da smo se že sprijaznili, da so to vsaj deloma nepovratni procesi. Zdaj gre za to, kako jih bomo usmerjali in kako bomo ustavili njihove bolj apokaliptične razsežnosti.« Kosec se sprašuje, ali je v času ideologije, ki se verbalno in dejansko upira regulaciji, popravek sploh mogoč. Ideologija, ki sedaj usmerja svetovni red, se je odločila pogledati stran od racionalnega načrtovanja. »Ta ideologija ne zaupa skupnemu orodju odločanja, ampak zaupa samo neomajni avtoriteti trga. Morali bi biti sposobni intelektualne artikulacije ter regulacije antipoda tega. Resnično trajnostna vizija je nekaj, kar ne žrtvuje človeškega napredka, da bi človeštvo sploh lahko obstalo,« je prepričan Kosec in dodaja, da bi morali redefinirati pomen pojma napredek.