Plošča / Anna Calvi: Hunted

+ + + +

Na prejšnjo, tretjo ploščo Anne Calvi smo čakali pet let. Deloma zaradi njenega zasebnega življenja in deloma zaradi perfekcionizma, ki ji je s ploščo Hunter (2018) prinesel že tretjo nominacijo za cenjeno nagrado mercury. Za naslednico je zdaj potrebovala le dve leti, ne ker bi iskala bližnjice, temveč ker je za ploščo Hunted – v sodelovanju z zanimivimi gost( jam)i – posnela sedem priredb skladb s plošče Hunter. Tehnično gre torej za star material, kar pa ne pomeni, da je ploščo posnela zato, da po industrijskih standardih še enkrat pomolze uspeh prejšnje, sicer bi za sodelovanja najbrž izbrala druge, popularnejše glasbenike, nove priredbe pa naredila prijaznejše širšemu občinstvu. Namesto tega je Hunted njena do zdaj bržkone najmanj komercialno ambiciozna plošča, ki jo bodo znali ceniti predvsem zvesti feni.

Poudariti je treba, da Anna Calvi svoje glasbe ni nikoli kompromitirala, da bi njene plošče priplezale še kakšno mesto više na prodajnih lestvicah. Resda je predvsem na njenih izvrstnih koncertih jasno, da bi si morda tudi v studiu lahko privoščila nekaj več drznosti, toda producentska izpiljenost skladb, pisana na posluh širšega občinstva, ni nikoli zameglila njenega songwritinga in vzgiba za glasbeni avanturizem. Razlika med surovimi demo posnetki in tistim, kar lahko slišimo na njenih prejšnjih treh ploščah, je kljub temu velika, kar zdaj delno potrjuje prav nova plošča. Zanjo se je namreč vrnila k tistim prvim različicam sedmih skladb, kljub temu pa je piarovske zapise o njihovi surovosti treba vzeti z nekaj rezerve. Skladbe resda niso tako producentsko spolirane kot tiste s plošče Hunter, čeprav jim tudi po novem ne manjka pop senzibilnosti. Je pa tokrat večji poudarek na vokalnih in kitarskih bravurah, ki pesmim vdihnejo nova življenja.

V štirih skladbah Anne Calvi pri tem priskočijo na pomoč gostujoči glasbeniki, za najprepričljivejšega pa se izkaže duet z indie pop skladateljico, pevko in multiinštrumentalistko Julio Holter. Manj otipljivi so vložki rockerjev IDLES, Charlotte Gainsbourg in avstralske indie senzacije Courtney Barnett, ki jih je Calvijeva v studio verjetno povabila zaradi vzajemnega spoštovanja. Zdi se, da je najbolj neizkoriščen ostal prav potencial teh sodelovanj, a po drugi strani zato več prostora ostane Anni, njenemu izjemnemu glasu in njenim kitarskim mojstrovinam, s katerimi si utrjuje sloves ene najprodornejših glasnic aktualnega britanskega rocka. S ploščo verjetno ne bo razširila občinstva, je bodo pa veseli dozdajšnji feni, ki so dobili še en lep vpogled v njeno izvirno ustvarjanje