Trenutek odločitve

Vlada je še dodatno omejila gibanje. Zakaj? Ker nekateri ne upoštevajo varnostne razdalje – ker hodijo na turistične izlete, ker hodijo na morje, ker hodijo na sprehode ob jezerih, ker hodijo plezat, ker letajo z jadralnimi letali. A to ne preseneča. Tako kot nekateri ne gredo volit, ker so prepričani, da je njihov glas brez vpliva, se nekateri tudi varnostne razdalje ne držijo, ker so prepričani, da ne morejo nikogar okužiti. V resnici je ravno nasprotno: s tem, ko ne volijo, vplivajo na družbenopolitično sliko družbe – in tudi s tem, ko ne upoštevajo varnostne razdalje, lahko druge okužijo. Volilna abstinenca je kužna. Tako kot pandemija tudi volitve niso hec.

A brez skrbi: Italija ne bomo postali. Poglejte le teorije o tem, zakaj je novi koronavirus tako hudo zadel prav Italijo – ker ima staro prebivalstvo, ker je ravninska in zelo onesnažena (virus pa se lepi na delce), ker so si Italijani preblizu (ker so preveč sentimentalni, družabni, družbeni), ker so navijači Atalante množično migrirali na milanski stadion San Siro na tekmo s špansko Valencio, ker so zadnja leta privatizirali zdravstvo in ker so v času prejšnje krize in po njej drastično zmanjšali javne izdatke za zdravstvo. Naše prebivalstvo ni tako staro, Slovenija je bolj hribovita (in ni tako onesnažena), nismo si tako blizu kot Italijani (ne, nismo tako obredno družabni), tako množičnih migracij nogometnih navijačev pri nas ni, zdravstva pa tudi nismo tako privatizirali in zategnili – na srečo. Nismo padli čisto na vse neoliberalne trike. Tudi civilne zaščite nismo razpustili – neoliberalcem se verjetno zdi le strošek, le preostanek socializma.

Vzvišeni, privilegirani, elitni pogled na druge (zaposlene, delavce, prekarce), ki naj se žrtvujejo in crknejo za kapitalizem, je res srhljiv, evgeničen, genociden. A v resnici ni nič posebnega.

Donald Trump, za katerega Noam Chomsky pravi, da je »najnevarnejši kriminalec v zgodovini človeštva«, je napovedal ponovni zagon Amerike, ponovni zagon ekonomije, ponovni zagon kapitalizma. Velika noč naj bi pomenila ponovno vstajenje kapitalizma. »Ne smemo pustiti, da bi bilo zdravilo hujše od same bolezni,« je tvitnil. In dodal, da prometne nesreče vzamejo več življenj kot koronavirus. »To pa ne pomeni, da bomo vsem rekli, naj nehajo voziti avtomobile.«

Potem mu je Anthony Fauci, direktor Nacionalnega inštituta za zdravje, pokazal podatke in grafe ter mu povedal, da bo že itak – brez ponovnega zagona ekonomije – pomrlo od 100 tisoč do 200 tisoč Američanov. In Trump – ki paradoksa eksponentne rasti očitno ne razume najbolje – je ponovni zagon odpovedal. A hitro je dobil somišljenike, socialne darviniste, ki paradoksa eksponentne rasti prav tako ne razumejo in ki si lažje predstavljajo konec sveta kot konec kapitalizma. Takoj so skovali scenarije za ponovni zagon. Nekateri so predlagali, da bi se na delo vrnili le tisti, ki so odporni proti koronavirusu, drugi so predlagali »nadzorovano prostovoljno okužbo«, spet tretji, da bi se na delo vrnili vsi, da bi bilo torej vse tako, kot je bilo prej, po starem, pred izbruhom novega koronavirusa – naj se pač zgodi, kar se mora zgoditi! Če ekonomije ne bomo takoj ponovno zagnali, bomo itak vsi umrli! Če pa jo bomo ponovno zagnali, bodo umrli le nekateri! Potrebne bodo žrtve, so rekli. Hočete ekonomsko tveganje ali zdravstveno tveganje? Itak bodo pomrli predvsem starostniki, upokojenci, tisti, ki ne ustvarjajo več »presežne vrednosti«. Lahko jih vržemo levom! Pa še število »odvečnih« prebivalcev bi radikalno zmanjšali – v slogu tajkunskega genetika Bertranda Zobrista, ki v Brownovem Infernu kot vsak pravi maltuzijanec misli, da vsi naši problemi koreninijo v prenaseljenosti in da so delnice več vredne od življenja posameznikov! Bolje, da jih nekaj umre, kot da umre ekonomija!

Kar je kakopak približno tako, kot bi rekli, naj o tem, kdo bo živel in kdo umrl, odloči »nevidna roka trga«. Pustimo trgu, da »uredi« pandemijo! Trg vse uredi! Trg je najboljši! Najumnejši! Najpravičnejši!

Sredi 19. stoletja je na Dunaju, pravi Jeet Heer (Nation), zacvetela medicinska šola, katere predstavniki so trdili, da medicinski posegi navadno naredijo več škode kot koristi, zato so zdravnikom svetovali, naj v bolezen ne posegajo, ampak naj le nadzorujejo njen naravni potek – vse tja do okrevanja. Predstavnikom te šole so rekli »terapevtski nihilisti«, ta šola pa je, pravi Erwin Dekker (v knjigi The Viennese Students of Civilization), zelo vplivala na avstrijska ekonomista Ludwiga von Misesa in Friedricha von Hayeka, očeta neoliberalizma, ekonomske verzije »terapevtskega nihilizma« – država naj na trg ne posega, pa tudi v krize ne. Trg bo sam poskrbel zase in za krize. Poseg v krizo bi naredil več škode kot koristi. Država naj le nadzoruje njen naravni potek, ali bolje rečeno – država naj le pusti, da gre pandemija svojo naravno pot. »Ne smemo pustiti, da bi bilo zdravilo hujše od same bolezni!«

No, za štos: predstavljajte si, da bi Američani zdajle Trumpa – terapevtskega nihilista – vzeli dobesedno. Ali pa še bolje: predstavljajte si, da bi ga dobesedno vzeli Italijani – ali Španci. Eni bi umrli, drugi bi si umili roke. To bi bila »tržna rešitev« krize. To se zgodi, ko neoliberalizem »zasije« kot kult smrti.

Ali ekonomija ali javno zdravje?

V tem »ponovnem zagonu« ekonomije, ki je zdaj itak v precej slabši formi kot pred prejšnjo krizo, lahko vidite tri velike težave.

Prvič, ta vzvišeni, privilegirani, elitni pogled na druge (zaposlene, delavce, prekarce), ki naj se žrtvujejo in crknejo za kapitalizem, je res srhljiv, evgeničen, genociden. A v resnici ni nič posebnega. Hočem reči: ni ravno produkt tega trenutka, izrednih razmer. Še zdaleč ne. Dobro ga poznamo: vgrajen je v samo srce neoliberalne politike. To je natanko groteskni pogled virusa. Ali bolje rečeno: tako izgleda svet skozi oči virusa. Žrtvujte se! Pojdite umirat za nas! Za naše delnice! Za naše dividende! Za naše dobičke! Za naše portfelje! Kdo bo profitiral na borzi, ki jo bo oživil ponovni zagon družbe, itak vemo. Ironija je morda le v tem, da se številni delavci v neoliberalnem kapitalizmu tako »umirajoče« počutijo vsak dan, ne le zdaj, v času pandemije, v kateri ameriški pastorji vidijo le »kugo«, ki jo je poslal Bog, le božjo kazen za »LGBT, splav in druge grehe«, kot je rekel eden izmed njih. Vsekakor, vzemite vitamin C, pa ste iz hudega ven. In ja, če sapo zadržite 10 sekund, ne da bi zakašljali, potem nimate koronavirusa. Vprašajte anticepilce. Ali pa Simpsonove.

Zadnjič je neki slovenski duhovnik na TV opozarjal, da pri nas nekateri brezposelni dobijo skoraj toliko kot tisti, ki delajo, potem pa je dodal, da v Bibliji piše: »Kdor ne dela, naj ne jé.« No, številni delavci imajo v bibličnem neoliberalizmu precej hujšo izkušnjo: tudi ko delajo, ne jedo! Temu se reče: profit ima prednost pred ljudmi.

In še mimogrede: da brezposelni dobijo skoraj toliko kot tisti, ki delajo, je povsem prav, saj se s tem, ko so brezposelni ali na čakanju, v nekem smislu žrtvujejo za skupno dobro, kar pomeni, da počnejo nekaj takega kot vsi tisti, ki – kot pravi Amanda Marcotte (Salon) – »zdaj s tem, ko ostajajo doma, ne varujejo le svojega zdravja, ampak se kolektivno žrtvujejo za višje dobro«. S tem preprečujejo širitev virusa in omogočajo hitrejše okrevanje družbe – hitrejši ponovni zagon ekonomije. Vsi skupaj si zaslužijo New Deal, ne pa apokalipse.

Če se elite ljudstva ne bi bale, denarja ne bi tako »veselo« delile. Toda drugega jim ni preostalo. So to storile zaradi moralne dolžnosti? Ne, tako so ravnale iz strahu pred posledicami neizpolnitve svoje dolžnosti.

Zdajle se moramo obnašati tako, kot da smo že okuženi, pravijo. Toda: dokler politiko, ekonomijo in družbo – oh, in kapitalizem – vodi neoliberalni pogled, ki vsako krizo, vsako tragedijo, vsako katastrofo in vsako pandemijo izkoristi za plenjenje umirajočih, se lahko obnašamo le tako, kot da smo že mrtvi. Po eni strani nam govorijo, da smo vsi na isti ladji – po drugi pa, da bo treba nekatere vreči z ladje. Da bo treba torej nekatere žrtvovati. Ponovni zagon kapitalizma ne bo za vse enako katastrofalen. Še huje: s ponovnim zagonom kapitalizma hočejo preprečiti ekonomski zlom (in družbo vrniti v »normalno« stanje), toda prav s histeričnim, neoliberalno požrešnim zagonom kapitalizma bi lahko v teh kužnih razmerah povzročili ekonomski zlom. Dilema, »ali bomo rešili življenja ali ekonomijo«, je itak lažna. Ali ekonomija ali javno zdravje? To lahko resno misli le kak idiotski ekonomist. Komu v tej situaciji verjamete? Ekonomistom – ali epidemiologom, virologom in infektologom? Ne odgovarjajte – vprašanje je retorično.

Drugič, to, da je treba ekonomijo – kapitalizem – ponovno zagnati, pa naj stane, kar hoče (hej, delajmo se, kot da je vse »normalno«!), pravijo tisti, ki delajo od doma ali pa z otoka ali iz varnega zaklonišča, bunkerja. Ta njihova »skrb« za ekonomijo in preživetje je skrb za njihovo lastno ekonomijo in za njihovo lastno preživetje – no, za preživetje njihovih delnic, njihovih obveznic, njihovih dividend, njihovih rent. Zdaj, med krizo, smo videli, od koga smo najbolj odvisni – od prodajalk, zdravstvenih delavk in negovalk, tovornjakarjev, poštarjev, cestarjev, smetarjev in podobnih, potemtakem od tistih, ki so slabo plačani. A v očeh virusa – ja, v očeh neoliberalnih elit – so tisti, ki so najslabše plačani, pogrešljivi. Mogoče jih je žrtvovati. Ni jih škoda. Če bi jih bilo, potem bi bili bolje plačani – višje cenjeni. Škoda je tistih, ki so dobro plačani – škoda je elit. In kot učijo neoliberalci: od elit »kaplja« navzdol. Bolj ko jih davčno razbremenimo in bogatejše ko so, več od njih »kapne« dol, k tistim, ki so spodaj. Zgrešeno? Totalno. Izprijeno? Itak. Zdaj smo le v situaciji, ko se je na odprti sceni in pred vesoljnim avditorijem potrdilo, kako zgrešen in izprijen je ta pogled. Da ponovni zagon kapitalizma v teh razmerah pomeni zdravstveno, življenjsko tveganje, je na dlani. Toda neoliberalcev to ne gane. Kar pa ne preseneča. Ravno nasprotno, presenečalo bi, če bi jih to ganilo: kapitalizem je v tej izrojeni neoliberalni fazi itak postajal vse hujše in hujše zdravstveno, življenjsko tveganje. A bodimo naivni pa verjemimo, da smo zdajle vsi na isti ladji – kako bomo zagotovili, da bomo tudi kasneje, ko bo vsega konec, ostali na isti ladji? Hej, če gremo že ravno skozi krizo skupaj, zakaj ne bi tudi potem ostali skupaj?

Kako do odpornejše družbe

In tretjič, vprašanje v resnici sploh ni, ali kapitalizem ponovno zagnati ali ne, temveč: kakšen kapitalizem zagnati? In vprašanje ni, ali družbo ponovno zagnati, marveč: kakšno družbo zagnati? Če nočemo živeti v strahu in oblasti prepuščati kleptokratskim silam, ki družbo delajo neodporno (in dobesedno ubijajo njen imunski sistem), potem je treba neoliberalne politike vreči skozi okno. Psom. Levom. Strojem za faširanje papirja in pogubnih idej.

Neoliberalne zapovedi – država naj bo vitka, vse državno naj se privatizira, trg naj se liberalizira, odpravi naj se čim več regulacij in predpisov, javni izdatki naj se čim bolj zmanjšajo, kapital naj se čim bolj razdavči, realna ekonomija naj se podredi finančnim trgom, delovnopravna zakonodaja naj se prilagodi potrebam in zahtevam tujih vlagateljev, demokracija naj se omeji ipd. – je treba odpovedati.

Če hočemo imeti odporno družbo, potem ne smemo pustiti, da se zgodi to, kar se je zgodilo po prejšnji – finančni – krizi: neoliberalne sile, ki so pokopale družbo in povzročile hudo trpljenje, so se po zaslugi velikodušne in brezpogojne državne, davkoplačevalske pomoči še bolj okrepile, z njimi pa tudi neoliberalne politike in strašne posledice neoliberalnih politik. Recimo: ekonomska neenakost. Ali pa: vse krutejša in stresnejša dirka navzdol. Ali: vse očitnejša logika »zmagovalec dobi vse«. Iskreno rečeno – tega nočemo več. Tega ne potrebujemo več. To nas ogroža. To nas straši. To nas izroča na milost in nemilost pandemijam in drugim katastrofam. To nas spravlja na rob preživetja.

Ne pozabimo namreč, kaj so vsa ta leta počele naše neoliberalne vlade, pravi Rob Urie (CounterPunch): ignorirale so epidemiologe, virologe, infektologe in druge zdravstvene profije, ki so na ves glas kričali, naj se države zaboga pripravijo na pandemije, ki jih bodo povzročali respiratorni virusi! To, kar zdaj doživljamo, so posledice te neoliberalne ignorance – posledice neoliberalne antisocialnosti. In ja, res noro je, da nam neoliberalci zdaj dopovedujejo, da bi bilo treba ekonomijo in družbo ponovno zagnati, ko pa so sami delali vse, da bi to ekonomijo in to družbo s politikami privatizacije, outsourcinga, strogega varčevanja (austerity) in kleščenja socialne države čim bolj razgnali, razbili in razsuli.

Tokratnega bailouta kapitalizma – korporacij, podjetij, industrij – ne bi smeli izvesti brez pogojev in pridržkov. Kapital terja takojšen bailout, to vidimo, a prekleto dobro vemo, zakaj: da bi lahko čim prej in čim bolje izkoristil krizo. Kot pravijo: kriza je priložnost. In pandemija je za neoliberalce le kriza, ki je priložnost.

Kaj če bi tokrat raje mi izkoristili priložnost in neoliberalcem vzeli besedo ter zdravstveno oskrbo razglasili za človekovo pravico, ne le za nekaj, kar je na trgu in s čimer se trguje? Kaj če bi preprečili nove privatizacije zdravstva? In kaj če bi čim bolj deprivatizirali? Tole zdaj vemo: privatizacija zdravstva šibi imunski sistem slovenske družbe in ogroža nacionalno varnost. Zakaj bi delali kolektivni samomor?

Če nočemo narediti kolektivnega samomora, moramo transformativno okrepiti sistem javnega zdravstva – da bo še robustnejši. Ne potrebujemo vojske na ulicah, še manj na mejah (koronavirusa ne prinašajo begunci), potrebovali pa bomo posebne medicinske enote. Okrepiti moramo tudi socialno državo, jo narediti mehkejšo in velikodušnejšo, okej, socialnejšo, če hočete. Če hočemo imeti odpornejši »varovalni« sistem (in če nočemo, da ljudje živijo v strahu), moramo socialno varnost zagotoviti vsem, redno in začasno zaposlenim, kar pomeni, da moramo okrepiti sistem socialnega varstva (bolniške in dopusti za vse, tudi za prekarce!), ki so ga neoliberalci zadnja leta tako uspešno razbijali.

In če smo že ravno pri tem: poskrbeti je treba, da bolnim – recimo tistim, ki jih muči sezonska gripa – ne bo več treba na delo, da se bodo torej lahko mirno, povsem varno in brez strahu pred izgubo dela samoizolirali in s tem pripomogli k zmanjšanju možnosti za širitev virusa. Ha.

Bodimo realistični, zahtevajmo nemogoče!

Lahko bi storili še nekaj: preden vsi ti korporacije, podjetja in panoge dobijo še en »solidarnostni« paket (bailout), preden jih potemtakem še enkrat rešijo (da bo šel denar res v realno ekonomijo, ne pa na borzo, za delnice in špekulacije, bo država preverila, upam), jih je treba preprosto prisiliti v to, da bodo privolili v spoštovanje delavskih pravic. V času pandemij, tragedij, katastrof ni odpuščanja – pika.

Če nočemo kolektivnega samomora, moramo okrepiti sistem javnega zdravstva. Ne potrebujemo vojske na ulicah (koronavirusa ne prinašajo begunci), potrebovali bomo posebne medicinske enote.

In seveda: prisiliti jih je treba, da bodo privolili v zmanjšanje izpustov toplogrednih plinov in znižanje stopnje onesnaževanja, navsezadnje, novi koronavirus se, kot slišimo, lepi tudi na delce. Za koliko naj zmanjšajo izpuste toplogrednih plinov, če hočejo dobiti »solidarnostni« denar? Za toliko, kot pravi znanost. Ali pa za toliko, kot jih je zmanjšala pandemija. Ogljični odtis se je zdaj, med pandemijo, spremenil – na bolje. Noro ni to, da je pandemija »vedela«, da mora zmanjšati izpuste toplogrednih plinov, temveč to, da potrebujemo apokaliptično katastrofo, da bi zmanjšali izpuste toplogrednih plinov.

Zdaj je tudi lepa priložnost, da storimo tisto, za kar že ves čas govorimo, da je nujno, pa tega ne storimo – da torej masivno investiramo v zeleno infrastrukturo, obnovljive vire, elektrifikacijo vozil, javni transport in razogljičenje družbe. Zdaj je kakopak priložnost, da vsem zagotovimo močan, kakovosten, varen, hiter internet. Ljudem je treba zagotoviti povezanost v času kataklizme. Bi res privatizirali Telekom? Nehajte. Pa Petrol? Kje neki. Au contraire: država bi morala nekatere industrije nacionalizirati. Recimo živilsko. To prepuščati trgu bi bilo noro, neodgovorno in samomorilsko. Zdaj pač vemo, kaj je za nas strateško pomembno. Življenjsko pomembno! Dovolj je »socializiranja izgub« in »privatiziranja dobičkov«.

Če vsega tega ne storimo (in če nam je neoliberalizem res požrl vso politično imaginacijo), bo po krizi spet vse po starem – kapitalizem bo vse bolj dereguliran, mi pa vse bolj regulirani. Vse bolj omejevani, vse bolj nadzorovani, vse bolj zategnjeni. Kar pomeni, da bo še huje – in da bo naslednja pandemija, naslednja globalna katastrofa še hujša, še destruktivnejša, še perverznejša.

Če hočemo družbo prenoviti in jo prilagoditi novim časom, novim izzivom, potem ji moramo izboljšati imunski sistem. Narediti jo moramo odpornejšo. Kar seveda pomeni, da moramo poskrbeti, da bodo korporacije, kapital in finančne elite plačevali davke. Da družbeni sistem ne bo več nastavljen tako, da se družbeno bogastvo prerazporeja le navzgor, k elitam, da torej sistem ne bo več deloval kot stroj za poglabljanje ekonomske neenakosti, ki je, kot vemo, postala rekordna in tako rekoč fašistoidna prav v času neoliberalnih politik. Poskrbeti je treba, da se družbeno bogastvo ne bo več prelagalo na bogate, trpljenje pa na revne. Ob demokratični družbi je potrebna tudi demokratizacija ekonomije. Brez tega odpornejše in varnejše družbe ne bo. Neoliberalizem je dosegel, da družba ni več družba, temveč le še boj za preživetje, boj za goli obstanek. Tega bi moralo biti zdaj konec. Družbe ne smemo več prepuščati trgu. Sloviti ekonomist Karl Polanyi je že davno opozoril, da trgu ne smemo pustiti, da gre po svoje – če mu to pustimo, bo zelo hitro »uničil človeško in naravno substanco družbe – fizično bo uničil ljudi, njihovo okolje pa spremenil v divjino«.

Če vsega tega ne bomo storili (in če tega ne bomo storili zdaj, ko lahko in ko bi lahko zbrali pogum in »politično voljo«), se bomo še naprej pripravljali na napačne krize, na krize, ki jih nikoli ne bo, na krize, kakršna je ta (ustavitev ekonomije, ustavitev družbe), pa ne bomo pripravljeni.

Poskrbeti je torej treba, da se kapitalizem ne bo več obnašal kot virus, kot pandemično zlo, ki je nevidno kot »nevidna roka trga« in ki napada ljudi – njihovo zdravje, njihovo življenje, njihovo blaginjo, njihovo svobodo. Se vam zdi čudno in nelogično, da države – s slovensko vred – niso imele na zalogi mask in druge zaščitne opreme? Ne, to ni bilo ne čudno ne nelogično, temveč povsem logično: neoliberalna država je vedno pripravljena le na selektivne intervencije, le na reševanje elit, ne pa na reševanje ljudstva.

A da ne bo kakega nesporazuma: svet se je že spremenil, krize zgodovino vedno pospešijo, zato bo vrnitev v predkrizno družbo nemogoča. Vprašanje je le, v kakšno prihodnost se bomo preselili – v socialno družbo ali v še bolj antisocialno kolekcijo samooptimiziranih posameznikov, direktorjev svojega jaza? V družbo, v kateri bo tudi ekonomija bolj demokratična, tako da bo lažje preživljala pandemične šoke, ali v mutirano, avtoritarno družbo, v kateri bi se neoliberalci počutili kot Friedrich von Hayek v Pinochetovem Čilu ali na Orbánovem Madžarskem – čudovito! Inspirativno! Ni demokracije – ni problemov. V tej karantenizaciji Slovenije verjetno brezmejno »mladoekonomsko« uživajo, saj v njej vidijo napoved družbe, ki prihaja – in ki je leta 2004, ko so Janšo ob prihodu na oblast objeli, niso dočakali. Zdaj jo morda bodo. Novi koronavirus je teren političnega boja povsem spremenil. Spremenil pa je tudi teren boja med znanostjo in neoliberalizmom. Znanost pravi, da gre za hudo pandemijo – neoliberalci pravijo, da ni tako hudo. Podobno je pri podnebnih spremembah: znanost pravi, da so hude – neoliberalci pa pravijo, da ni tako hudo.

Vsi mislijo le nase. Nobene solidarnosti. Nobenega skupnega dobrega. To je slika Evrope, v kateri je zmagal neoliberalni egoizem.

A nikar ne verjemite, da je rešitev za premagovanje pandemij avtoritarna vladavina – kitajski avtoritarni režim je prikril izbruh koronavirusa (Wuhan, žarišče novega koronavirusa, je pred karanteno zapustilo pet milijonov ljudi!), tako da je »kuga« pljusknila tudi na naše obale, zdaj pa skuša ta režim v slogu dobrega neoliberalca krizo čim bolje izkoristiti. Evropskim deželam, Italiji, Nizozemski, Grčiji in Sloveniji, pošilja humanitarno pomoč – tako kot so nekoč evropske dežele pošiljale humanitarno pomoč v dežele tretjega sveta in jo potem drago, imperialno zaračunale. Si predstavljate, da bi Američani Kitajcem pustili, da z maskami rešujejo kako ameriško zvezno državo, recimo New York, Michigan, New Jersey ali Kalifornijo? Nehajte. Ni šans. To govori o spodletelosti Evropske unije. Vsi mislijo le nase. Nobene solidarnosti. Nobenega skupnega dobrega. To je slika Evrope, v kateri je zmagal neoliberalni egoizem.

Pandemija s silo generalnega štrajka

A ironično: prav zdaj je čas za zrušitev neoliberalne prevlade. Zdaj bi to lahko res storili. Prvič, vsi skupaj – s stebri neoliberalnega reda vred (od Bruslja do Svetovne banke, Mednarodnega denarnega sklada in Evropske centralne banke) – so videli, kako bi izgledal globalni generalni štrajk. Pandemija je udarila z močjo generalnega štrajka, ki ustavi življenje, ekonomijo, kapitalizem. In drugič, tokrat so stebri neoliberalnega reda, ki so v prejšnji krizi terjali in izsilili le reševanje finančnih institucij, privolili v reševanje ljudi, zaposlenih in čakajočih, pa tudi samozaposlenih in upokojenih – tokrat bodo pomoč dobili vsi. Kar pove vse o tem, kako zelo se vsi skupaj – finančne in politične elite – bojijo ljudstva, ki se še predobro spomni, kako so mu med prejšnjo krizo in po njej puščali kri. Kdo se ne spomni zakona za uravnoteženje javnih financ? To zategovanje je pomenilo tudi manj mask in manj respiratorjev.

Če se finančne in politične elite ljudstva ne bi tako bale, denarja zdaj ne bi tako »veselo« – in tako helikoptersko – delile. Toda drugega jim niti ni preostalo. Ste prešteli neoliberalce v Janševi »ekipi«, ki je povedala, kako razdeliti denar? Ja, bili so v absolutni večini. So ravnali moralno? So to storili iz moralne dolžnosti? Ne, tako so ravnali iz strahu pred posledicami neizpolnitve svoje dolžnosti.

A spet ne pretiravajmo: v Sloveniji bo vlada razdelila le tri milijarde. Za reševanje bank jih je dala več.

Zato naj vas nikar ne premamijo ali ganejo njihove solzne oči, njihove sočutnost, nežnost in velikodušnost, njihova osupljiva človečnost – terjati je treba odpravo neoliberalnih politik. Takoj. Zdajle. Švedom je španska gripa pred 100 leti prinesla socialno državo. Zatorej terjajmo! Če hočemo kot Dante na koncu Pekla in kot tisti bergamski zdravnik spet videti nebo in njegove lepotije, zvezde, ne pa nove verzije strogega varčevanja in novega zakona za uravnoteženje javnih financ, s katerimi bomo krvavo preplačali to, kar smo zdaj dobili.