Zmaga javnega nad zasebnim

Ni res, da je nad ustavnim sodiščem le modro nebo. Nad njim je Evropsko sodišče za človekove pravice. Odločbe slovenskih ustavnih sodnikov, branikov demokracije in človekovih pravic, so plod družbenih razmerij, personalne sestave, aktualnega družbenega razpoloženja. Ustavni sodniki so samo ljudje, so pravniki, vrhunski strokovnjaki, pa vendar se lahko tudi motijo. A v demokratični državi velja, da se odločbe ustavnega sodišča ne glede na vsebino upoštevajo. Edino, kar je pogojno dopustno, je sprememba ustave, ustavni zakon, ki ga potrdi vsaj 60 poslancev državnega zbora.

S tega vidika je pobuda državljanov, katerih otroci obiskujejo ali pa so obiskovali zasebno Osnovno šolo Alojzija Šuštarja, upravičena. Državni zbor že od leta 2014 ni uresničil ene od prejšnjih odločb ustavnega sodišča, da mora država na enak način financirati javne in zasebne šole. Ker poslanci soglasja o tem, kako uresničiti zapoved ustavnega sodišča, niso dosegli, državni zbor krši načela pravne države.

To pa ne pomeni, da se v vseh teh šestih letih ni nič dogajalo. Ena od nepotrjenih zamisli prejšnjih vlad je bil poskus, da se ustavna odločba iz leta 2014 uresniči tako, da bo država stoodstotno financirala obvezni del javnega programa v zasebnih šolah, preostalega programa pa ne ali pa zgolj deloma.

Osnovnošolsko izobraževanje obsega obvezni in razširjeni program; k drugemu sodijo podaljšano bivanje, jutranje varstvo, dodatni in dopolnilni pouk, interesne dejavnosti in pouk neobveznega tujega jezika. In ravno ta del, vprašanje, ali se tista neuresničena odločba ustavnega sodišča iz leta 2014 nanaša zgolj na obvezni ali kar celoten program osnovnošolskega izobraževanja, je bil predmet tokratne ustavne presoje.

Ustavni sodniki so se s šestimi glasovi proti enemu odločili, da državi ni treba stoodstotno financirati razširjenega programa, mora pa v celoti financirati obveznega.

Ali z drugimi besedami, pravica do brezplačnosti osnovnošolskega izobraževanja se nanaša na tisti del programa, ki ga učenci morajo obiskovati za izpolnitev ustavne obveznosti osnovnošolskega izobraževanja. Rešitev, ki sta jo ponujali Šarčeva in Cerarjeva vlada, ni bila neustavna, kot so trdili njeni kritiki.

Država ni dolžna spodbujati in finančno podpirati zasebnih šol. Mora pa omogočiti, da obstajajo. Ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar je v ločenem pritrdilnem mnenju zapisala, da zasebne šole »nedvomno bogatijo šolsko okolje in prispevajo k pluralnosti. Žal pa tudi negativno vplivajo na družbeno enakost in so (kadar so financirane iz javnih sredstev) lahko usodne za razgradnjo javnega šolstva.« Tudi ustavni sodnik Matej Accetto razmišlja podobno. Zakonodajalec ima vse možnosti, da uredi popolno javno financiranje celotnega programa zasebnih šol, ni pa k temu ustavno zavezan. »Še posebno k temu ni zavezan in tega tudi ne bi smel storiti, kadar bi bilo zaradi tega ogroženo delovanje javnih šol oziroma javne mreže osnovnih šol … Zakon o osnovni šoli namreč na javne šole naslavlja vrsto pomembnih obveznosti, ki za zasebne šole – vsaj kot zakonske zahteve – ne pridejo v poštev, med drugim denimo glede organizacije pouka, diferenciacije dela glede na zmožnosti učencev in zlasti dolžnosti vpisa otroka v šolskem okolišu, v katerem živi.« Zasebne šole imajo seveda pravico, da same izbirajo učence, ki se šolajo v njih, a s tem, tako sodnik, nehote spodkopavajo enake izobraževalne možnosti. »Kam tako poglabljanje razlik lahko vodi v smislu nižanja kakovosti vsem dostopnega šolstva, ceno katerega pa na koncu tako ali tako plačujejo vsi člani politične skupnosti, nazorno izpričujejo izkušnje nekaterih drugih držav.«

Po tako prepričljivi odločitvi ustavnega sodišča dilem, kako popraviti zakon o financiranju šolstva, ni več. Nova vladna večina se lahko odloči za drugo možnost, lahko se odloči za financiranje tudi razširjenega javnega programa zasebnih šol. A to ne bo odločitev, ki so jo zapovedali ustavni sodniki. To bo politična odločitev.

»Socialne države ni brez javne mreže iz javnih sredstev financiranih osnovnih šol, ki vsakomur zagotavljajo kvalitetno izobrazbo in vzgojo. Enako velja za javno zdravstvo. Če kdaj, nam mora biti to jasno leta 2020,« je mnenje sklenila ustavna sodnica dr. Špelca Mežnar.