Kot da bi stopila v film

Tanka črta med filmsko in realno podobo

V Italiji vse bolj raziskujejo zakaj je bil koronavirus tako uničujoč v Bergamu in okolici. Prej kot v obisku nogometne tekme vidijo razloge v interesih kapitala – tudi pri mnogih podjetjih, ki so povezane s Kitajsko. Marsikje so delavce puščali, da so nadaljevali z delom, četudi so že zelo zgodaj imeli očitne znake obolelosti.

Kmalu potem, ko smo tudi pri nas videli film Ime mi je Li (Io sono Li, režija Andrea Segre), sem se odpravila v Chioggio, kjer je bil ta film posnet. Šla sem tja zato, ker rada obiskujem filmske lokacije in jih potem primerjam s filmom, predvsem pa zato, ker mi je bil film izjemno všeč. Gre za nežno prijateljstvo med dvema tujcema: prišlekom iz Istre, ribičem in Pesnikom, kot mu pravijo (igra ga Rade Šerbedžija), in Kitajko, ki je ena izmed tisočih Kitajk, ki je delala v italijanskih fabrikah. V človeka nevrednih pogojih. Prišla je zato, da bi zaslužila denar, s katerim bi odplačila dolg in tako dobila nazaj svojega sinčka. Delodajalec jo je prisilil, da je podpisala skrajno izkoriščevalsko pogodbo, zaradi sina je pristala na najbolj ponižujoče izsiljevanje. Ko so jo iz Rima preselili v Chioggio, majhno mestece v beneški laguni, se je zaposlila kot natakarica v tamkajšnji taverni. Zgodba je ganljiva, Rade izjemen, film pa učna ura iz sužnje–kapitalizma.

Ko sem hodila po Chioggi, me je presunilo, kako so prizori iz filma identični prizorom iz tega ribiškega mesteca. Našla sem betulo (Paradiso!), v kateri je delala Shun Li in kjer so snemali prizore z domačini. Tu sta se v filmu dekle in Rade tudi spoznala.

Kot da bi vstopila v film: za mizami so bili stari domačini, ki so igrali briškolo, za šankom je bila Kitajka, po stenah so viseli kitajski in italijanski izveski, v kotu je brnela televizija. Pa enega tipičnega za mizo previdno vprašam, če so si ogledali film in kako je bilo na snemanju. Spomnila sem se namreč njihovih obrazov. Zgarani so bili prav toliko kot tisti Kitajci za stroji v tovarni. Le časa so imeli več.

Kot da bi vstopila v film: za mizami so bili stari domačini, ki so igrali briškolo, za šankom je bila Kitajka, po stenah so viseli kitajski in italijanski izveski, v kotu je brnela televizija.

»Pa ja, smo snemali, nič posebnega, naš vsakdan, eni so film videli, bil je menda na televiziji,« so nadaljevali, ne da bi jih ganil velik uspeh filma. Njihovo življenje je bilo tam in ne na filmu. Kitajka za šankom je bila vljudna tako, kot je bila krhka Shun Li v filmu.

Opazovala sem jih in tudi meni se je zdelo, da še nisem doživela tako tanke črte med filmsko in realno podobo. Prvič se mi je zdelo, da lahko film čutim z isto močjo kot v temnini filmske dvorane.

Danes so prazne dvorane in prazna je betula Paradiso. Tovarne najbrž pripravljajo že nove pogodbe.