Portret / Tin Grabnar, režiser, ki ga zaposluje domišljija gledalca

Tin Grabnar (1992) ni eden tistih režiserjev, ki vzpostavljajo značilno avtorsko poetiko, prej zanj velja žanrska in tematska raznolikost. Odkar se ukvarja z gledališčem, se je podpisal tako pod režije kanonskih dramskih besedil v večjih gledališčih (nazadnje Gospa z morja v Drami, lani Tartuffe v Mestnem gledališču ljubljanskem) kot pod bolj eksperimentalne predstave. V to skupino denimo spadata njegov zgodnji avtorski projekt Generacije (produkcija: Pekarna Magdalenske mreže Maribor), v katerem je dal besedo mladim, da na odru brez filtra spregovorijo tudi o kontroverznih temah, kar je dvignilo veliko prahu, ali pa Nekje drugje v Lutkovnem gledališču Ljubljana. V predstavo je vpeljal sodobne tehnološke pristope in bil lani za to kot najboljši režiser nagrajen na 10. Bienalu lutkovnih ustvarjalcev Slovenije, razglasili pa so jo tudi za najboljšo predstavo zadnjih dveh let. Zanimajo ga skoraj vse veje teatra, od skupnostnega in uličnega gledališča, gledališča objektov do sodobnega lutkarstva in gibalnega teatra. »V Mariboru, od koder prihajam, sem se med odraščanjem zelo hitro srečal z različnimi oblikami gledališča. Veliko sem hodil v lutkovno gledališče, pozneje na dramske predstave, tudi v opero, se ukvarjal celo s stand-upom ... ker me je gledališče že od začetka zanimalo z različnih plati, dolgo nisem vedel, ali bi se usmeril v igro ali v režijo.« Odločil se je za režijo in danes kot režiser poskuša razumeti gledališče kot celoto, raziskovati njegove različne oblike in njihovo medsebojno prepletanje ter zapopasti mehanizme percepcije in uprizoritvene učinke vsake posamezne oblike. »Vsak material, ki se ga lotiš, zahteva svoj pristop oziroma svoj jezik. In ker delam na različnih področjih gledališča, se mi zdi posebej lepo opazovati, kako vsaka predstava zase vzpostavi svoj pristop, uprizoritveni jezik in logiko.«