Hitro staranje »nove realnosti«

Ker živimo v drastičnih časih, bodimo drastični. Druge svetovne vojne je konec. Hitlerja ujamejo. Sodijo mu. Obtožijo ga genocida, zločinov proti človeštvu, holokavsta. Hitler vstane in dahne: To je bil sarkazem! A ne razumete sarkazma?

Tako je nedavno na tiskovni konferenci dahnil Donald Trump – da je bil le sarkastičen, ko je na prejšnji tiskovni konferenci rekel, da bi se lahko ljudje pred covid-19 zaščitili tako, da bi si vbrizgali razkuževalna čistilna sredstva, ki pljuča tako čudovito in brezhibno – »tremendous« – očistijo. A ne razumete sarkazma?

Toda če pogledate posnetek tiskovne konference, na kateri je priporočal to čudežno »zdravilo«, zlahka opazite, da se je spet zlagal in da ni šlo le za sarkazem – in da je mislil povsem resno. Smrtno resno. Genocidno resno. Predstavljajte si, da bi si začeli Američani res množično vbrizgavati razkuževalna čistilna sredstva! Ali bolje rečeno: predstavljajte si, da bi to začeli množično početi Trumpovi feni, njegovi privrženci, njegovi verniki, saj veste, tisti, ki raje umrejo, kot pa da bi se mu odpovedali! Zgodil bi se pravi množični pokol!

Ja, zgodilo bi se nekaj takega kot leta 1978, ko je Jim Jones, ameriški pridigar, vodja sekte Peoples Temple, Hitlerjev fen, svojim vernikom, ki jih je pripeljal v Jonestown (Gvajana), zapovedal, naj spijejo flavor aid, prešpikan s cianidom. Kar so potem tudi storili. Moški, ženske, otroci. Logično, vsi so pomrli. Jones, ki je študiral Hitlerja, da bi se izmojstril v obvladovanju množic, je končal kot Hitler – najprej je zaužil strup, večjo količino pentobarbitala, potem pa se je še ustrelil. Ali pa je gnadenschuss prepustil komu drugemu. Ležal je poleg mize, nad katero je visel citat ameriško-španskega filozofa Georgea Santayane: »Tisti, ki se ne spominjajo preteklosti, so obsojeni, da jo še enkrat doživijo.«

Ko je Trump tistim, ki mu verjamejo bolj kot znanosti (zdravnikom, epidemiologom, virologom, infektologom, mikrobiologom ipd.), svetoval vbrizgavanje razkuževalnih čistilnih sredstev (na katerih itak vedno piše: ne vdihavajte! ne pijte! strupeno! ni za konzumiranje! ne sme priti v stik z dihali! smrtno nevarno!), je izgledal kot Jim Jones. Ko jim je svetoval, naj »spijejo« strup, je to delovalo še toliko bolj fatalno (in resno), ker je do tedaj za covid-19 umrlo že skoraj 50 tisoč Američanov.

Od Trumpa – patološkega lažnivca, šarlatana, trola, prav tako Hitlerjevega fena – kakopak ni bilo mogoče pričakovati, da bo tako načelen kot Jim Jones in da si bo tudi sam vbrizgal razkuževalno čistilno sredstvo, je pa težko izmeriti njegovo razočaranje nad tem, da tega niso storili niti njegovi feni, vsaj ne množično, a glede na to, da je potem sunkovito odpovedal prisotnost na naslednjih tiskovnih konferencah delovne skupine za boj proti covid-19, bi lahko sklepali, da je bilo njegovo razočaranje kar veliko.

Obstajajo pomembnejše reči od življenja!

Ne, njegovi verniki nočejo umreti zanj. Ljubijo ga, slavijo, častijo, brez njega ne morejo, toda čisto vsega mu ne verjamejo. Da bi si vbrizgali razkuževalno čistilno sredstvo? Nekateri že morda, ne pa vsi. Kaj nam to pove? Da ljudstvo očitno nove avtokrate potrebuje zaradi nečesa drugega. In ni težko ugotoviti, zakaj jih potrebuje. Poglejte le proteste, ki potekajo v Ameriki, od Washingtona do Kalifornije, od Michigana do Teksasa – proteste proti zaprtju Amerike. Proti lockdownu. Protestniki terjajo, da se ekonomija odpre. Da se Amerika odpre. Da se kapitalizem odpre. Hočejo svobodo. Na transparentih piše: »Dajte mi svobodo ali smrt!« Pa: »Dajte mi svobodo ali covid-19!« In: »Ni svobode. Ni življenja.« Tudi: »Jezus je moje cepivo!« Nekateri mahajo s puškami, drugi s teorijami zarote. Nekateri so zaviti v barve Trumpove kampanje, drugi v barve gibanja Tea Party. Tudi Trump jih je podprl, ko jih je pozval: »Osvobodite se!« Carolyn Goodman, županja Las Vegasa, je Las Vegas ponudila za »kontrolno skupino« – Las Vegas bi odprli in videli, koliko ljudi umre, če socialno distanco opustimo. Vau! Dan Patrick, izvrši guverner Teksasa, pa je oznanil: »Obstajajo pomembnejše reči od življenja.«

Kaj je narobe s to sliko? Tole: »Najočitneje pri teh protestih ni to, da so skrajno desničarski teater, temveč to, da so skoraj vsi protestniki belci. In če se bodo vrnili v ‘normalno življenje’ in nehali upoštevati varnostno razdaljo, bodo s tem omalovaževanjem vplivali na tisti del prebivalstva, ki je najbolj občutljiv za virus, to pa so črnci,« pravi Maia Niguel Hoskin (Vox).

Obnašati se bomo morali tako, kot da smo izgubili pravico do počitnic, do dopusta, do bolniške, do prispevkov za socialno varnost, do osemurnega delovnika. Morali bomo v boj.

In res: Organizacija American Public Media Research Lab poroča, da je smrtnost med črnci skoraj trikrat večja kot med belci. In ne pozabite: črncev je v Ameriki precej precej manj kot belcev. Pa tudi precej manj črncev ima zdravstveno zavarovanje. Kaj to pomeni, je na dlani: če se ekonomija odpre, okužbo in smrt precej bolj tvegajo črnci kot belci. Na protestih v Nashvillu (Tennessee) je bilo videti transparent, ki je povedal vse: »Žrtvujmo šibke!« Da bo Bog – ta veliki, strašni, globalni Belec – s covid-19 »razredčil čredo«, so ponavljali pastorji in zvezdnice resničnostnih šovov. A to je le potrdilo rasistični podton teh protestov: hej, odprimo Ameriko, odprimo ekonomijo, odprimo kapitalizem – itak bo umrlo trikrat več črncev kot belcev! To je pravo sporočilo teh protestnih shodov, na katere prihajajo belci, ki so voljni tvegati okužbo, samo da bi okužbi čim prej in čim obilneje izpostavili črnce.

Tu lahko torej na odprti sceni vidimo, kako ljudje – nacionalisti, nativisti, ksenofobi, rasisti, patrioti, paranoiki, konspirologi ipd. – covid-19 spreminjajo v orožje za obračun z nebelci (črnci, muslimani, priseljenci, tujci, prišleki, migranti, begunci ipd.). Ali bolje rečeno: tu lahko v čisti obliki vidimo, kako ljudje od svojega voditelja terjajo, da izkoristi covid-19, da torej s covid-19 naredi red, naredi deželo »spet veliko«, belce zaščiti pred invazivnimi tujki in virusi, pred viralnimi nebelci, pred tistimi, ki jih »izrivajo«, pred tistimi, ki jih hočejo »zamenjati«.

Tu vidimo, kakšne bodo politične in družbene posledice covid-19. Tu vidimo spremembe, ki jih prinaša covid-19. Spremembe? Ne, spremembe ni ravno najbolj posrečen izraz, kajti spremembe, ki jih »prinaša« covid-19, so bile zadnja leta že tu, potekale so, bile so na programu, covid-19 jih bo le okrepil, napihnil, glorificiral in legitimiral. Migranti in begunci so zdaj še toliko nevarnejši, še toliko bolj »kužni« – in še toliko manj dobrodošli. Covid-19 je upravičil averzijo do njih. Covid-19 je upravičil ksenofobijo, nativizem, rasizem.

Trump je takoj izdal odlok, s katerim je za dva meseca prepovedal priseljevanje. Presenetljivo? Ne. Viktor Orbán je tujce in migrante obtožil, da so Madžarsko okužili s covid-19. Presenetljivo? Ne. Janša hoče vojsko na južni meji, da bi ustavil »invazijo« migrantov in beguncev, magari za ceno »izredne« aktivacije člena 37 a zakona o obrambi, s katerim bi vojska dobila večja pooblastila. Presenetljivo? Ne.

Janša si verjetno tudi domišlja, da je covid-19 legitimiral tisto, kar je rekel v državnem zboru, preden so ga izglasovali za novega predsednika vlade: »Ne glede na to, katera vlada bo v tej državi ali katerikoli drugi evropski državi v prihodnosti, je jasno, da se ne bomo mi prilagajali civilizaciji, ki ne priznava enakopravnosti žensk, ne priznava ločenosti cerkve od države, ne priznava verske svobode in ki kriminalizira istospolne zveze. Tukaj so meje, ki se jih ne bo prešlo.«

Tale mali »manifest za domovino« je res nujno potreboval covid-19, tako nujno, kot mi potrebujemo cepivo proti covid-19, kajti če bi bilo merilo za vstop v Slovenijo priznavanje enakopravnosti žensk, ločenosti cerkve od države in zvez istospolnih partnerjev, potem številni Slovenci – še posebej Janševi volivci – ne bi mogli v Slovenijo. Slovenske meje – vsaj južne – ne bi prešli.

Več ko bo represije, svobodnejši boste!

A iskreno rečeno – pričakovali bi otoplitev. Se še spomnite, ko so nas – okej, ne le nas, tukaj, ampak tudi druge Evropejce, recimo Madžare in druge višegrajce – strašili z islamizacijo Evrope? Prihajajo! Valijo se! To je invazija! Kristjani bomo postali manjšina! Zamenjali nas bodo! Ne spoštujejo naših kulturnih vrednot! Pojem islamizacije, ki preti Evropi, so postale burke.

Še huje: burke so postale ultimativno zlo. Pa so res? Hočem reči: so še zlo? Zdaj, v času covid-19? Zdaj, v času, ko si vsi natikamo maske? Zdaj, ko nihče ne ve, kdo je za masko? Zdaj, ko postajamo neprepoznavni? Ne, burke in nikabi ne štrlijo več ven. Ne delujejo več tuje ali invazivno. Au contraire: zdaj izgledajo vse bolj domačne, vse bolj »naše«. V Slovenijo – in v Evropo, tudi višegrajsko, se razume – se vse bolje vklapljajo. Vse lepše se ji podajo. Ali če hočete: vse lepše se podajo naši »novi realnosti« in naši »novi normalnosti« – no, našim novim kulturnim vrednotam.

Vprašanje je le: zakaj so naši maske iskali na Kitajskem, ne pa v Savdski Arabiji ali Afganistanu?

In ko smo že ravno pri »novi realnosti« in enakopravnosti žensk: od žensk so tu, v Sloveniji in Evropi, pričakovali, če ne že kar terjali, da v službo hodijo »urejene« – v krilu in visokih petkah. Zdaj, v času pandemije, številne ženske delajo od doma – so bile tudi doma v visokih petkah? Ne. Bi morale biti? Ne. So delale kaj slabše, ker niso bile v visokih petkah? Ne. Bi lahko ta evidentni seksizem opustili, ko mine pandemija? Absolutno. Pa ga bodo? Ne. Kar bo približno tako, kot da bi maske predpisali le ženskam. Ali pa, kot da bi le ženskam predpisali mobilno sledilno aplikacijo. Nikar ne pozabite, kaj vse smo slišali, ko so ljudje v času pandemije ostali doma: joj, kako lepo, zdaj je družina končno spet skupaj! In dobro vemo, kakšen je bil podton te himne: joj, kako lepo, zdaj je žena spet ves čas doma, tako lahko skrbi za moža, dom in družino! S tem se je z delovnega mesta na dom preselilo tudi spolno nadlegovanje.

Ko bodo v Sloveniji odprli ekonomijo, bi morale vse ženske v službo priti v trenirkah. Da vidijo, ali jih je covid-19 osvobodil in kako je z enakopravnostjo žensk v tej »novi realnosti«. In seveda – da vidijo, ali bi vse te vrle snovalce nove slovenske realnosti sploh spustili čez južno mejo.

Žensk ne bi smelo presenetiti, če bi v tej »novi realnosti« in »novi normalnosti« zaznale tudi novo represijo. A po drugi strani – to ne bi smelo presenetiti nikogar. Prejšnje varnostne retorike, ki je izbruhnila po 11. septembru in terorističnih napadih v Evropi, se gotovo spomnite: v imenu varnosti se bo treba odpovedati delu svobode! V imenu varnosti se boste morali odreči nekaterim svoboščinam!

Zdaj, po izbruhu covid-19, pa je ta retorika doživela spremembo, saj se po novem glasi: več ko bo represije, svobodnejši boste! Kot veste, hoče tudi Janševa vlada – pač po zgledu nekaterih drugih vlad – uvesti posebno mobilno sledilno aplikacijo, s katero bi lahko nadzorovala zdrave ali okužene, ki bodo morali v samoizolacijo. Slovencem pa ponuja kupčijo, pravo blagovno menjavo: če bomo lahko prek mobilne aplikacije sledili »okuženim« in »kužnim«, tistim, ki morajo biti v samoizolaciji, boste lahko šli na morje! Če bomo lahko prek mobilne aplikacije sledili »okuženim« in vdirali v njihova stanovanja (kako bi pa sicer zagotovo vedeli, da niso doma?), boste lahko letovali na Hrvaškem! Če bomo lahko prek mobilne aplikacije sledili »okuženim«, se boste lahko prosto gibali! Če bomo lahko prek mobilne aplikacije sledili »okuženim«, boste končno spet svobodni!

Ergo: več represije pomeni več svobode! Tu je ta veliki obrat: pogoj svobode je represija. Nova represija. Tako nova kot »nova realnost« in »nova normalnost«. Če hočete biti svobodni, potem pustite, da vas nadziramo, da vam sledimo. Bolj ko vas bomo nadzirali, svobodnejši boste! Spomnite se le, kako so vsi – kot novi truizem, če smo že ravno pri novih rečeh – ponavljali: obnašati se moramo tako, kot da smo že okuženi! Ta fraza bo postala »nova realnost«: tudi ko pandemije ne bo več, je še ne bo konec (naučiti se bomo morali živeti z virusom ipd.), zato se bomo morali obnašati, kot da smo že okuženi. In te svoje »nove kužnosti« se ne bomo mogli znebiti. Virus bo vedno tu.

Če bomo hoteli biti svobodni (če bomo hoteli na morje, če bomo hoteli letovati na Hrvaškem ipd.), bomo morali vnaprej priznati krivdo – priznati bomo morali, da smo lahko »kužni«, da lahko vsakdo postane »kužen«, da nam policija lahko sledi in da je vsa ta nova represija povsem upravičena. Od ljudi pričakujejo, da bodo sami terjali represijo. Poglejte le javnomnenjske ankete: ogromno Slovencev meni, da so ukrepi premalo strogi. Več represije! Logično: več ko bo represije, svobodnejši bodo.

Bomo s tem, ko bomo policiji dovolili, da sledi našim telefonom, res vnaprej priznali krivdo? Vsekakor. Nova represija temelji prav na zbujanju občutka krivde – ko bo pandemije konec, bomo morali biti še vedno previdni, še vedno bomo morali ohranjati varnostno razdaljo, še vedno se bomo morali socialno distancirati, še vedno se bomo morali drugih ogibati, še vedno se bomo morali »izogibati druženju ob kavicah«, s tem pa bomo priznali, da smo krivi, da smo torej »kužni«. Ja, obnašali se bomo tako, kot da smo okuženi.

Sami ste krivi, da ste okuženi!

Neoliberalno dikcijo poznate: tisti, ki so revni, so sami krivi, da so revni! In tisti, ki so brezposelni, so sami krivi, da so brezposelni! Kaj pa niso bolj podjetni, bolj iniciativni, bolj kompetitivni, bolj produktivni, bolj konkurenčni.

Ta neoliberalna dikcija utegne doživeti postpandemijsko stopnjevanje: tisti, ki so okuženi, so sami krivi, da so okuženi! Kaj pa živijo »narobe«? Kaj pa ne živijo drugače? Kaj pa ne živijo bolj čisto? Sprememba? Oja.

In če to spremembo malce bolj posplošimo: bolezen bo postala nekaj sramotnega, nekaj nesprejemljivega. Veljala bo za osebni neuspeh. Še več: za nekaj »kužnega« in celo kaznivega. Bolni bodo ožigosani – v nekem smislu izbrisani. Trg bo – tako kot v kaki Ameriki, kjer so zdravstveni sistem stkali neoliberalci – poskrbel, da si številni dobre zdravstvene oskrbe ne bodo zaslužili, da je preprosto ne bodo vredni. Lahko bodo pa »častno« umrli za odprto ekonomijo in zaprte meje.

Nekaj te »nove realnosti« smo že začutili, ko so zdravstvo povezali z represijo – globe kršiteljem odloka o prepovedi gibanja in zbiranja na javnih površinah izreka zdravstveni inšpektorat (policaji jih le prijavljajo, a bi lahko delali tudi od doma). Zdravstveni inšpektor kot organ represije, kot kaznovalec, kot inkvizitor? Zdaj pa to malce posplošite – kaj dobite? Tole: podjetja bodo te, ki bodo zboleli in ki bodo na bolniški, preverjala in nadzorovala, lahko jim bodo vsiljevala aplikacije, s katerimi jim bodo sledila, vdirala bodo lahko v njihova stanovanja. Da bodo v času bolezni in bolniške ja res doma.

Ne, zboleti se ne bo več spodobilo. Treba bo delati. Bolniške ne pridejo več v poštev. Treba bo nadoknaditi izgubljeno in zamujeno. Počitnic je konec. Dovolj je bilo tega jebenega socializma, ki ga pri nas kar ni in ni bilo konec – čas je, da se preselite v pravi kapitalizem! Nekaj te »nove« retorike smo že začutili, ko so gospodarske oblasti rekle: pa ja ne mislite, da boste zdaj šli z enih počitnic na druge? Pa ja ne mislite, da boste šli z enega dopusta na drugega? Že to, da pandemijo razglašajo za počitnice in dopust, pove vse o tem, kaj čaka delavce, še več pa pove to, kako so skušali ljudi prepričati, da letos poletnih počitnic ne bo.

Ne pozabite, kako se je odvrtel in stopnjeval ta poskus odpovedi počitnic. Najprej so sredi najhujše pandemije oznanili: ekonomijo je treba čim prej ponovno zagnati! To so ponavljali, da je ljudem prišlo v uho – če ne bomo vnovič zagnali ekonomije, bomo crknili! Ko so si začeli ljudje brundati, ja, prav res, če ne bomo delali, ne bomo jedli, so sporočili: iz teh počitnic ne moremo kar na nove počitnice, iz tega dopusta ne moremo na nov dopust! Nazadnje, ko so ljudje ugotovili, da bo virus itak ostal in da pandemije ne bo nikoli konec (ko so torej posvojili fraze à la »navaditi se bomo morali na novo realnost«, »morali se bomo naučiti živeti z virusom«, »več let bo trajalo, da se populacija prekuži«, in »nič več ne bo tako, kot je bilo«), pa so rekli: poletnih počitnic ne bo!

Ko rečejo, da bo treba nadoknaditi izgubljeno in zamujeno, si lahko živo predstavljate, kaj to pomeni: ekonomijo bo treba ponovno zagnati na stahanovski način – po kitajsko. Agresivno! Militantno! Po vojaško! Kot da je vojna! Kakšne počitnice neki! Kakšen dopust neki! Mar niso delavcev silili, naj dopust izkoristijo kar med pandemijo, naj torej pandemijo – in ostajanje doma – vzamejo kot počitnice? Oh, čakajte, da »nevidno zlo« (covid-19) po pandemiji spet zamenja »nevidna« roka trga, ko se bo lepo pokazalo, da – kot bi rekel ameriški filozof Norman O. Brown – »dinamika kapitalizma temelji na prelaganju užitka v konstantno preloženo prihodnost«.

Kam v Sloveniji vodi vsa ta militarizacija pandemije (»Nevarnost je hujša kot v klasični vojni, razen če je v njej uporabljeno biološko orožje,« je rekel Janša), pa itak že vidimo. Po eni strani vodi v napade na delavce – v množično odpuščanje. Jasno, povsem mirno odpuščajo celo podjetja, ki dobivajo državno denarno pomoč. Kar pomeni, da odpuščanje poteka v sodelovanju z vlado – odpuščanja ne bi bilo, če bi vlada rekla, da tisti, ki odpuščajo, ne bodo dobili državne denarne pomoči. Po drugi strani pa vodi v brutalno, brezsramno vojno dobičkarstvo – pomislite le, kako mastno so nekateri obogateli z maskami in drugo zaščitno opremo. Njihovi obsceni dobički so ogrozili našo varnost – ker smo maske in zaščitno opremo mastno preplačali, bomo morali to zelo kmalu z zujfovskim varčevanjem in fiskalnim zategovanjem nadoknaditi. In vojno dobičkarstvo spet poteka v sodelovanju z vlado – dobičkarji so imeli povsem očitno politično podporo.

Če smo v vojni, kot pravi Janša, potem bi morala odpuščanje in dobičkarstvo veljati za vojna zločina.

Vrnitev boja

Vse trdno se tali, svet se spreminja, pravijo in obenem dodajajo: te spremembe za zdaj sploh še ne moremo dojeti, ker se je zgodila s preveč sanjsko, preveč filmsko naglico. Hočete dojeti, v kaj se spreminja? Potem naredite miselni preizkus. Predstavljajte si ustavitev ekonomije oziroma prekinitev kapitalizma, ki bi bila tako strašna in huda, da bi rekli: joj, svet bo po tej strahoviti krizi toliko časa okreval, da si gospodarstvo delavskih pravic ne more več privoščiti! Ni več poletnih počitnic! Ni več dopustov! Ni več bolniške! Ni več porodniškega dopusta! Ni več prispevkov za socialno varnost! Ni več malice! Ni več osemurnega delovnika! Vse to, kar so si delavci izborili v stoletnem boju, bi letelo v smeti. Kar pomeni, da bi bilo treba ponovno v dolg, buren in krvav boj za te pravice.

To je kakopak distopija. A zdaj se vprašajte: je prihodnost, ki nam jo napovedujejo, kaj manj distopična? Če se malce ozrete naokrog, potem se zdi, da nam napovedujejo tole: več bomo delali od doma, nikjer ne bomo več sedeli drug poleg drugega, intimnost bo postala sporna, dotiki, objemi in poljubi bodo pojenjali in živeli le še v filmih (nekateri pravijo, da bi jih morali kar prepovedati), vzljubili bomo distanco (prepričani, da je to znak ljubezni, ne pa sovraštva), vse bolj bomo paranoidni in agorafobični (povsod bomo videli viruse, nevarnost, grožnjo), nastajali bodo novi tabuji (kihanje in kašljanje bosta anatema!), vse bo manjše in počasnejše, sveta bo manj, kot ga je bilo, javne površine bodo bolj prazne, čiste, snažne, higienične, medicinske, trpke, brezizrazne, nečloveške, postčloveške (dobile bodo apokaliptični look), ulice bodo tišje (nadaljevanje bolnišnic), nakupovali ne bomo več tako evforično in tako pogosto, stali bomo v vrstah, vsi bomo postali brezosebni in nekako enaki, maske nas bodo uniformirale ( ja, v maskah bomo izgledali »normalni«), življenje bo hladnejše in sterilnejše, samoizumljali in samoprenavljali se bomo tako, da se bomo samozanikovali, vse nenujno bomo metali stran (največji užitek bo v tem, da se znebiš reči, ki jih potrebuješ), povsod bomo nižali stroške, bolj bomo varčevali (dobesedno: dajali na stran za naslednjo krizo, naslednjo pandemijo), sestankovali in maševali bomo digitalno (tudi vbogajme se bo digitaliziral), več bomo gledali TV (Netflix ipd.), igrali bomo družabne igre (človek ne jezi se ipd.), obvladovanje pandemij, ki jih bo vse več, bomo vse bolj prepuščali trgu, golf bo imel prednost pred nogometom, manj bomo potovali z letali (le predpisano število milj na leto, recimo), manj bo službenih potovanj (poslovne sestanke bomo opravljali prek telekonferenc, prek Zooma), več bo road tripov, več bo spet državnih meja, prehajanje državnih meja bo oteženo, turistov bo manj (overtourisma bo konec), več bo nadzornih in pametnih kamer za prepoznavo obrazov, več bo dronov, iz velikih mest se bomo selili na podeželje, kjer bomo varnejši pred okužbami in kjer bomo med samoizolacijo lažje dihali (in lažje biciklirali), muzeji, gledališča, kini, knjigarne, restavracije, bari in koncerti itak ne bodo več to, kar so bili, raje bomo pešačili po stopnicah, kot pa se vozili z lifti, Airbnb bo sprejemljivejši od hotela, upokojenci ne bodo več odhajali na potovanja okoli sveta (in na oceanska križarjenja tudi ne), globalno se bo umaknilo regionalnemu, prostor bomo doživljali drugače, vrnile se bodo »domače«, »tradicionalne« kuhinje (etnične se selijo v nemilost), mrtve bomo pokopavali v množične grobove, prisegali bomo na ničelno stopnjo odpadkov (zero waste), stalno bomo malce prestrašeni in nerazumljeni, čaka nas »veliko resetiranje«, vedeli bomo, kje smo bili leta 2020, nenehno bomo imeli občutek, da živimo med dvema pandemijama, volili ne bomo vedno (čakali bomo, da uvedejo elektronske volitve), za to, kar čutimo, ne bomo našli besede, razvil se nam bo karantenski um, počutili pa se bomo kot kriminalci, a jebeno bomo pazili, da nas ne zaprejo, kajti v ječah preti »kužna« gneča.

Bolj ko berete te napovedi, bolj ugotavljate, da bomo veliko izgubili. Te spremembe bodo bolj ko ne erozija in stagnacija – premiki na slabše. Obeta se nam kruto, mizantropsko nadaljevanje neoliberalne mantre, da »družba ne obstaja«. Kako naj se odzovemo na te izgube? Nostalgija po prejšnjem, »normalnem« svetu, ki sploh ni bil »normalen«, še manj človeški ( je »normalno«, da ima 40 najbogatejših ljudi na svetu toliko premoženja kot polovica človeštva?), ne pride v poštev. To vemo. Ta »nova realnost« je zelo stara.

Kaj torej – naj se še naprej obnašamo tako, kot da smo okuženi? Ne, obnašati se bomo morali natanko tako, kot da smo izgubili vse pravice, ki smo si jih izborili v stoletnih bojih. Obnašati se bomo morali tako, kot da smo izgubili pravico do počitnic, do dopusta, do bolniške, do porodniške, do prispevkov za socialno varnost, do osemurnega delovnika. Morali bomo v boj.

In če naj parafraziram Naomi Klein: predvsem nove, mlajše generacije bi morale dobesedno ponoreti – odkar pomnijo, je namreč ta kapitalizem v permanentni krizi.