Intervju / »Vsako življenje je dragoceno – vse družbe, ki so na to pozabile, so se soočile s katastrofo.«

Štriindvajsetega aprila so zaposleni v domovih za ostarele po vsej Sloveniji sočasno zapustili svoje ustanove in se pokazali javnosti – izmučeni, podplačani, razočarani in jezni. Za petnajst minut so medicinske sestre, negovalke, fizioterapevti, direktorice in direktorji skupaj stali pred poslopji, v katerih odrinjeni od sveta množice starostnikov v negotovosti in tesnobi čakajo na konec epidemije. Po volji vladnih birokratov in zdravstvenih svetovalcev prepuščeni iznajdljivosti svojih skrbnikov v domovih za ostarele, ki lahko samo nemočno gledajo, kadar okužba s koranavirusom pri katerem od njihovih varovancev preide v resno fazo. Prazne postelje in ventilatorji v bolnišnicah pa ostajajo rezervirani za vse druge, za mlajše in močnejše, za tiste, ki s svojim delom in prispevki še lahko kaj dajo tej državi – in politikom, ki v času epidemije vehementno odločajo o človeških usodah, omejenih na statistiko.

Zdi se, da se epidemija umirja, ukrepi se rahljajo. Vse več ljudi pohaja po sprehodih, se dobiva s prijatelji, prireja piknike – kakšno pa je vzdušje med stanovalci domov za ostarele, ki ostajajo strogo ločeni od zunanjega sveta? Kolikšne so njihove stiske?

V več kot sto slovenskih domovih za starejše in posebnih zavodih živi več kot 20.500 stanovalcev, ki potrebujejo vsakodnevno pomoč. Sobe v domovih so zanje njihov dom. Domovi so za obiskovalce sedaj zaprti že več kot sedem tednov, kar se ni zgodilo še nikoli. Skoraj vsako leto se sicer soočamo z izbruhi gripe, a trajanje in zahtevnost ukrepov zaradi koronavirusa sta brez vsake primerjave. Generacije, ki danes živijo v domovih, so v svojem življenju doživele mnogo hudega in tudi sedaj stanovalci poskušajo z razumevanjem upoštevati naša navodila. Povsem razumljivo je, da jih skrbi, da bodo zboleli, da so v veliki stiski, saj že skoraj dva meseca niso videli svojcev. Pogrešajo skupinske dejavnosti in si želijo, da se aktualna kriza čim prej konča in se življenje vrne v običajne tire. Zaposleni kljub izjemnemu trudu in požrtvovalnosti ne moremo nadomestiti njihovih dragih. Skrbi nas, da nekateri stanovalci po koncu teh razmer žal ne bodo več takšni, kot so bili prej.